Narcisoidne mame, II.

Gospe, ki so nagnjene k pretiranemu občudovanju samih sebe, težko prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. Lažje je kriviti druge za svojo nesrečo. In v dobi, ko ima sama otroke, so otroci najbolj prikladni za prelaganje odgovornosti. Npr.: »Tako si naporen otrok, da moram včasih malo popiti, da sploh vzdržim službo, tebe in vse obveznosti. Ker toliko jokaš, me boli glava.« Svojega prevzemanja odgovornosti ne zmorejo spremeniti niti v odrasli dobi lastnih otrok. Npr.: Kaj pa sedaj govoriš; Z očetom se nikoli nisva kregala pred teboj; Tega nikoli nisem rekla; Ni res, da te nisem prišla gledat na tvoje nogometne tekme – to si ti zagotovo pozabil; Jaz sem svojo mamo vedno spoštovala in ona me je imela vedno rada, ti pa se z menoj takole pogovarjaš in si nekaj izmišljuješ, da te ni sram ... To povedo tako osorno in prepričljivo (manipulativno), da ti kot odrasla oseba osupneš in začneš razmišljati, kdo je tu nor. Ko jih soočiš z njenimi dejanji, kje, kdaj, s kom in če vztrajate, traja ure in ure, da končno morda res prizna, da imate prav. Je pa to čustveno zelo naporno.

V kritiki je izredno močna. Seveda v kritiki drugih ljudi, predvsem lastnih otrok (zelo pogosto le enega od njih), in ne v kritiki lastnih dejanj. Kritizira, karkoli se vi lotite: Tvoja punca mi ni všeč; Ne razumem, kako te žena sploh lahko prenaša; Ne vem, od kod tebi takšni prijatelji; Le zakaj stalno dirjaš v hribe; In kakšne neumne hobije imaš; Oblačiti se nikoli nisi znala; Toliko sem vložila vate, sedaj pa iz tvoje kariere ni nič … Kot odraslim ljudem vam ni treba poslušati njenih modrovanj. Vstanete in greste stran, kar jo bo šokiralo in razjezilo. Na eni strani je močna v kritiki, na drugi strani pa ne more sprejeti vaših uspehov, ali v službi, družbi, družini. Težko vidi, da vam je življenje uspelo bolje kot njej. V sebi mora res trpeti, da se ne more veseliti uspehov svojega otoka. Ne morete ji preprečiti, da v vaši odsotnosti kritizira vas in druge ljudi. Niti nima smisla ji jemati veselje ob kritiziranju, kajti pogosto je to edino, kar ima. Zraven spada še opravljanje. Želi povzdigniti sebe in zmanjšati vašo vrednost, vaše dosežke.

Na vsak način bi rada ohranila nadzor nad vami. Vam pa ga ni treba sprejeti, saj ste odrasla oseba. Postavite ji mejo. Za ohranjanje nadzora je prikladno zmanjšati samozavest svojega otroka. Npr.: Takšen, kot si, ne boš mogel dobiti ženske; Bolje bi bilo, da te ne bi rodila; Slišim govorice, da si malo čudna – ali je s teboj vse v redu; Tvoja sestra je bolj priljubljena, bolje se znajde v življenju kot ti …

Da se starš lahko tako obnaša do svojega potomca, mora v sebi čudno trpeti. Vendar ga to ne opravičuje. On je odgovoren za tak odnos do svojega otroka. Lahko se spremeni – otrok (celo odrasel) se bo prilagodil.