Življenje posvetil glasbi

Tomaž Habe je za svoje delo prejel vrsto priznanj in nagrad. Društvo slovenskih skladateljev, ki mu je tudi predsedoval, mu je za zaokrožen kompozicijski opus podelilo najvišje priznanje, Kozinovo nagrado, je tudi prejemnik Gerbičeve nagrade za življenjsko delo. Že leta 1997 je prejel najvišjo nagrado na področju šolstva, kjer je pečat pustil kot vodilni strokovnjak na področju solfeggia in napisal štiri učbenike s priročniki za učitelje z naslovom Nauk o glasbi in štiri učbenike za solfeggio za srednjo stopnjo. Poučeval je na Glasbeni šoli Domžale, OŠ Preserje pri Radomljah, 28 let je bil tudi profesor na Srednji glasbeni in baletni šoli (danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana) in vzgojil ter zaznamoval generacije slovenskih glasbenikov. Tesno sodeluje s številnimi glasbeniki, zbori in orkestri.

V svoji dolgi karieri ste delovali na zelo širokem področju glasbe, od pedagoškega dela do sodelovanja z različnimi glasbenimi sestavi, pomemben pa je tudi vaš skladateljski opus. Kateri del vam je najljubši?

Težko je posebej omeniti zgolj en aspekt. Pisal sem veliko za različne zasedbe in še danes je tako. Mislim, da sem pečat pustil pri pihalnih orkestrih, kjer je bil moj pristop nekoliko drugačen, saj sem sprva pisal simfonično glasbo, zato moja dela zahtevajo poglobljen pristop dirigenta, da ustvari pravo zvočno sliko.

V moji karieri so stalnica otroške pesmi, veliko je tudi zelo zahtevnih, saj jih je skladatelj Jani Golob označil za mladinske samospeve. V obdobju glasbenega vodenja radijske oddaje Pet pedi sem veliko glasbe pisal za radijske igre. Verjetno najbolj znana pa je glasba za televizijsko nadaljevanko Moj prijatelj Piki Jakob.

Prihajate iz glasbene družine. Verjetno ni bilo dvoma, kakšno poklicno pot boste ubrali?

Mislim, da res ne. Začel sem pri štirih letih s klavirjem, a me ni zasvojil. S šestimi leti sem šel na violino, kasneje sem se ob njej učil še klavir in kitaro. Tako sem končal srednjo glasbeno šolo na dveh oddelkih – pedagoško-teoretskem in na violini.

Že po srednji šoli sem se zaposlil kot pedagog violine in kitare ter nauka o glasbi.

Tudi vaš oče Stane Habe je bil častni občan Domžal. Ali zato ta naziv sprejemate še kaj bolj osebno?

Zagotovo so občutki drugačni. Oče je resnično veliko naredil za Domžale. Vprašanje, kaj bi bilo danes v Kulturnem domu Franca Bernika, če mu ne bi uspelo zagotoviti, da je lastništvo dobila glasbena šola. Za to ustanovo je živel in izgorel. Če je ponoči tulila sirena, se je usedel na kolo in šel preverit, ali je v glasbeni šoli vse v redu.

Sicer pa je imela v otroštvu večjo vlogo pri moji glasbeni vzgoji mama, ki je bila velik glasbeni talent. Oče se je zasitil z glasbo že v službi in v ogromnem zborovskem udejstvovanju.

Vaš oče je pomembno sooblikoval zakon o glasbenem šolstvu in je med zaslužnimi za to, da imamo danes Slovenci glasbene šole tako javno dostopne. Kako pomembno se vam zdi glasbeno izobraževanje mladih?

Velika sreča je, da imamo pri nas sistemsko urejeno financiranje glasbenih šol. Zdi se mi zelo pomembno, da toliko mladih svoj čas posveča glasbi in niso prepuščeni ulici.

V zadnjem obdobju še posebno lepo raste vsa naša glasbena piramida – od nižjih glasbenih šol in konservatorijev do akademije. Žal pa ne znamo dovolj poudariti vrhunskih dosežkov, ki jih naši glasbeniki dosegajo doma in v tujini. Priznavamo samo tiste, ki postanejo zelo znani. Imamo zbore v samem svetovnem vrhu, a tudi godbe so na izjemno visokem nivoju. Ne nazadnje pri nas skoraj ni ansambla, v katerem ne bi igrali akademsko izobraženi glasbeniki. Seveda je vprašanje, ali ta visoka izobrazba res vodi k višjemu nivoju glasbe ali pa služi zgolj veselici. Ansambli se tu močno razlikujejo.

Slovenci imamo poseben fenomen Ansambla bratov Avsenik.

Imel sem veliko čast govoriti na pogrebu Slavka Avsenika. Bil je prefinjen glasbenik, ki je zajemal iz narodne tradicije, iz srednjeevropskega glasbenega prostora in je to znal izjemno povezati z alpskim pristopom. Njegova harmonika ni bila nikoli vsiljiva, glasba pa zelo kultivirana. Ni naključje, da so Avseniki igrali celo v Berlinski filharmoniji.

Kako glasbo poslušamo, če nismo glasbeno izobraženi?

Glasbena izobrazba ni na prvem mestu. Ključno je, da poslušamo zavzeto, sicer je glasba zgolj zvočna kulisa. Zato je pomembno poslušati koncerte ali opere, kjer smo osredotočeni na glasbo ter jo lahko ponotranjimo.

Prepričan sem sicer, da se v osnovnih šolah premalo poje. Preveč poudarka je na nabiranju teoretičnih podatkov. Naloga pedagoga je tudi ta, da pri otrocih razvije poslušanje. Poslušanje »brez zveze« lahko naredi celo več škode kot koristi. »Resno glasbo« oz. posamezna dela moramo poslušati večkrat, saj ima toliko skritih glasbenih plasti, ki jih ob prvem poslušanju sploh ne zaznamo.

Kaj menite o mladi generaciji slovenskih skladateljev?

Mislim, da ima mlada generacija danes ogromno možnosti za predstavitev, kakršnih mi včasih sploh nismo imeli. Akademija jim že v času študija omogoča veliko izvedb. Toda živimo v času globalizacije, kjer počasi izgubljamo stik z našo avtohtonostjo, s slovensko zemljo, kar se meni zdi zelo pomembno. Naša dediščina je preprosta, a krasna in predvsem naša – tako jo moramo tudi občutiti.

Žalosti me, da je razkorak med občinstvom in ustvarjalci prevelik. Mlajše generacije pogosto črpajo iz glasbenih elementov, značilnih za ameriško ali skandinavsko tradicijo, in ne toliko za našo. S tem jim sicer ne odrekam kvalitete, vendar v njihovih delih ni slovenskega duha.

Bili ste tudi član legendarne zasedbe Mladi levi, a ste se odločili, da se posvetite pedagoškemu delu. Vam je kdaj žal, da niste vztrajali v popularni glasbi?

Ne, ni mi bilo žal. Takrat sem že učil v glasbeni šoli, poleg tega pa sem ustanovil in razvijal simfonični orkester, tako da preprosto nisem imel časa, da bi se z Mladimi levi intenzivneje ukvarjal.

A kljub vsemu me je popularna glasba nekako »okužila«. Kasneje smo šli z ansamblom Prijatelji, v katerem je bas kitaro igral dirigent Igor Švara, na prvo slovensko turnejo po Sovjetski zvezi. Imeli smo celo svoje letalo in napovedovalko, filmsko igralko, ki nas je stalno spremljala in verjetno tudi nadzirala. Skorajda nismo imeli stika z ljudmi, potovali pa smo in imeli 34 koncertov po številnih mestih, vse do Arhangelska.

Kako gledate na razvoj Simfoničnega orkestra Domžale - Kamnik, ki ste ga ustanovili, vodili ter mu dirigirali 27 let in vas je ob drugih tudi predlagal za naziv častnega občana?

Razvoj orkestra pravzaprav odraža razvoj slovenskega glasbenega šolstva. Ko sem začel, smo imeli v orkestru tri pedagoge s srednjo stopnjo glasbene izobrazbe. To se je sčasoma močno spremenilo. S profesionalnimi dirigenti, ki so me nasledili, in kakovostno produkcijo glasbenih šol orkester resnično raste.

Kdor se tej glasbi zares preda, bodisi kot izvajalec ali poslušalec, spozna, da je to nekaj, kar človeka bogati. Vendar ni naključje, da so novoletni koncerti najbolj obiskani, saj smo bili prvi s tradicionalnimi novoletnimi koncerti v Sloveniji.

S čim pa se ukvarjate danes?

Predvsem se posvečam komponiranju. Končno imam čas tudi za daljša, obsežnejša dela. Pred kratkim sem imel s Simfoničnim orkestrom SNG Opera Maribor in dirigentom Simonom Krečičem izvedbo štiristavčne Simfonije Krasa. Trenutno pripravljam tri samospeve, izvedeni bodo v Mariboru in Ljubljani. Pišem tudi septet za komorno zasedbo, poleg tega še dva ciklusa narodnih pesmi – enega belokranjskega in enega prekmurskega. Skratka, veliko je dela in idej.

Veselje mi predstavlja vrt, čeprav je fizično delo že nekoliko naporno. Veliko mi pomeni tudi družina – vedno sem bil družinski človek. Verjamem, da se razpoloženje, ki vlada v dobro urejeni družini, neposredno odraža tudi v ustvarjanju.