Živ arhiv spominov, ki jih rad deli

Vladimir Bertoncelj - Miro se je rodil 2. julija 1932 v Vašah kot tretji od petih otrok. Otroštvo je preživel med Vašami, Medvodami in Goričanami, v času, ki ga je zaznamovala druga svetovna vojna – tudi njega. Kot fantiča ga je v nogo zadela krogla, izstreljena z vlaka, ki je konec julija 1944 iz zbirnega taborišča v Dvorcu Goričane v delovna taborišča v Nemčijo odpeljal 54 medvoških družin. Teh let se vse življenje spominja s posebno občutljivostjo. Pa tudi časov med obema vojnama, o katerih je zbral veliko zgodb starejših vaščanov. Z izjemnim posluhom za preteklost in občutkom za podrobnosti je znal opisati življenje, ljudi in utrip krajev ob rekah Sori in Savi – kot živ arhiv spominov, ki jih je rad delil z drugimi.

Sodeloval pri gradnji elektrarn po svetu

Že kot mladenič je začutil, da skupnost potrebuje pomoč. Ko je bilo prostovoljstvo še samoumevna vrednota, se je z velikim zanosom vključil v številne delovne akcije: pri obnovi porušenega sokolskega doma, urejanju telovadnice, gradnji športnih igrišč. Kot strojnik je najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, kasneje pa so ga skupaj z drugimi samskimi delavci napotili v nastajajoče Titove zavode Litostroj. Sodeloval je pri gradnji elektrarn po vsem svetu in postal človek s svetovljanskimi izkušnjami – a s srcem, ki je ostajalo doma. V Litostroju je delal vse do upokojitve. Poleg dela na terenu je bil odgovoren tudi za protokol in organizacijo obiskov tujih delegacij, tako je pripravil tudi sprejem voditeljev, kot sta bila Charles de Gaulle in Gamal Abdel Naser. Tudi zaradi teh izkušenj je kasneje postal obraz občinskega protokola v Medvodah, kjer ni bilo pomembnega dogodka, pri katerem ne bi sodeloval – z mirno besedo, dostojanstvom in širokim znanjem o kraju.

Prostovoljec na različnih področjih

Po upokojitvi je bil neumoren prostovoljec. Postal je prvi predsednik novoustanovljene Krajevne skupnosti Katarina, ki je nastala z referendumom. Bil je med ustanovitelji Turistične zveze Slovenije že v času nekdanje države in kasneje Turistične zveze Medvode. Ob nastanku Občine Medvode je vodil skupnost krajevnih skupnosti in tako pomembno prispeval k oblikovanju nove lokalne samouprave. Dolga leta je bil dejaven v Društvu upokojencev Medvode in bil predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Medvode. Bil jel tudi eden ključnih nosilcev kulturnega in turističnega razvoja občine ter prvi predsednik Zgodovinskega društva Medvode, pod njegovim vodstvom so izšle publikacije o zgodovinskih osebnostih, med drugim o Jakobu Aljažu.

Vodil na ekskurzije po medvoški občini

Leta 1997 je pripravil prvi strateški dokument za razvoj turizma v Medvodah, ki je postavil temelje tako za prostovoljski kot poslovni turizem. Leta 1998 je bil avtor prvega turističnega kataloga in zemljevida občine. Znal je povezovati domačine, prepoznavati lepote kraja in jih predstaviti širši javnosti – kraj Sora je zaradi njegovega posredovanja dolga leta veljal za najlepšo slovensko vas, prav tako pa je Smlednik s pomočjo komisije Entente Florale prejel laskavi naziv v evropskem tekmovanju. Da je prav turizmu treba nameniti več pozornosti, je bil jasen, ko je na prvih lokalnih volitvah zastopal edino nestrankarsko listo kandidatov v prvem mandatu in ji ostal zvest tudi v prihodnje. Izvoljene predstavnike občinskega sveta je vodil na sobotne ekskurzije po vseh krajevnih in vaških skupnostih. »To pa zato, da bi se znali odločati in spoznavali naravno in kulturno dediščino občine. Težko bi rekel, da sem bil z odzivom zadovoljen, a cilj je bil dosežen,« je takrat ugotavljal.

Njegovo delovanje ni obsegalo le formalnih nalog – bil je človek vsebine. Ko občina še ni imela urejenega arhiva, poenotenega domoznanstva ali krovnih povezav med društvi, je v sodelovanju z upravo sestavljal pisma, predloge, pobude. Vse je temeljilo na spoštovanju do krajevne identitete, zgodovine, jezika in tradicije. Po njegovem predlogu so bile mnoge kmečke, verske in grajske zgradbe uvrščene v register kulturne dediščine, kar je omogočilo njihovo ohranitev – od preš, kapelic in obzidij do spominskih znamenj, ki so jih kasneje označili z informativnimi tablami.

Pripovedoval zgodbe, ki bodo živele naprej

Znal je in še zna pripovedovati. Njegove zgodbe živijo, ker jih je znal posredovati z občutkom, v slogu, ki je pritegnil tako domačina kot tujca. Leta 2024 je v dveh večernih oddajah na TV Slovenija – v sklopu serije Spomini – razgrnil svojo bogato življenjsko pot, ki je hkrati zgodba nekega kraja, naroda in duha prostovoljstva. Med njegovimi anekdotami so bile tudi manj znane, a dragocene zgodbe: o Medvoškem »Otoku ljubavi«, »sokolskem Donu«, društvu bosonogih s praporom, tragičnem primeru umora sorodnice v Vašah ali o odpustu olimpijca Primožiča iz tovarne premazov zaradi dopusta za nastop na olimpijskih igrah leta 1924.

Priznanje dobilo pomembno mesto

Naziva častni občan je zelo vesel. »Vesel sem, da sem prejel priznanje v domači občini. Dobilo bo pomembno mesto na Belem, kjer je moj dom. Temu kraju sem dal veliko. Se mi zdi, da nekaj sem pa v življenju naredil. Trudil sem se po najboljših močeh. Lahko bi napisal knjigo. Ko smo bili mladi, smo gore premikali, danes je vse drugače,« pravi; na vprašanje, kaj mu pomeni največ, pa je njegov odgovor jasen: »Da imam družino. Z ženo Majdo imava dva sinova. Imam vnuke, pravnuke. To bo ostalo.« Kljub starosti je še vedno aktiven, kolikor mu zdravje to dopušča. »Dneve preživljam delavno. Skoraj za vsak dan imam listek, na katerem imam napisane obveznosti. Za zdaj še gre,« je še povedal.

Njegovo delo navdih

Vladimir Bertoncelj - Miro je bil ambasador Medvod, še preden je občina dobila svoj logotip ali slogan. »Ljudje, kot je Miro, se od naše družbe počasi poslavljajo. Nasledniki se redko pokažejo, pogosto prezrti ali nerazumljeni. Če bi danes nekdo želel delovati tako nesebično, bi ga sodobna družba morda gledala postrani. A prav zato mora lokalna skupnost prepoznati vrednost takšnih življenj – s priznanjem, spoštovanjem in spodbudo mladim, da pogumno stopijo na pot prostovoljstva. Naj bo delo Vladimirja Bertonclja navdih, da bomo tudi v prihodnje v medvoški prod sejali semena pripadnosti, sodelovanja in iskrene skrbi za skupno dobro,« je poudarjeno v obrazložitvi priznanja.