Žitno klasje Pšenične Police (4)

Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko so Cerkljani ravno prihajali k maši, so nenadoma prihrumela letala in prestrašila ljudi. Letala so sicer odletela naprej, a ljudje so takoj vedeli: Začela se je vojna, napadli so nas Nemci.

Jugoslovanska vojska se ni mogla upirati premočni nemški sili in začela se je sesuvati in razpadati. Vsi tisti, ki so na vsa usta hvalili jugoslovansko vojsko, so utihnili. Vojaki so se skupaj z oficirji nekaj časa nemočno umikali in upali na novo trdno linijo odpora ali pa na čudež, ki pa se ni hotel zgoditi. Nemci so jih na več mestih presekali in obkolili cele divizije, bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo jugoslovanska vojska kapitulirala.

Že dan po napadu so skozi Cerklje začeli prihajati vojaki jugoslovanske vojske, sprva še urejeni in disciplinirani, a na smrt prestrašeni. Za njimi pa so prihajali popolnoma razpuščeni vojaki in dezerterji. Vsi tisti, ki so bili mobilizirani iz okoliških krajev, so imeli samo eno željo – čim preje priti domov.

Med temi je bil tudi Prenarjev Janez iz Prenj; bil je mobiliziran skupaj z vozom in konjem. Blizu gradu Brdo so mu na voz lojtrnik naložili polno pušk, oficirji so mu ukazali, naj puške cele čete varno prepelje na varno mesto, jih tam skrije ali zakoplje. Za spremstvo so mu določili še tri vojake, ki pa so čez čas pobegnili. Janez, ki je ostal sam, ni vedel, ne kod ne kam, zmeda v vojski je bila popolna. Popil je zadnjo količino žganja in se odločil, da bo konja z vozom in tovorom skozi Predoslje, Visoko in Cerklje odpeljal domov v Prenje. Konj, pametna žival, je sam znal domov, Janez, pijan ko čep, pa je sedel na vozu in se je kaj malo zavedal, kaj vozi.

Jule Lapajne, upokojeni oficir trgovske mornarice in prvi komunist v Cerkljah, je stal ob cesti in ogovoril Janeza.

»Janez, kam pelješ te puške?«

»Vojna tajna,« je pijan in zibajoč se na vozu odgovoril Janez.

»Janez, zakaj se vojska ne bori, zakaj bežite?«

»Dobili smo nove puške, a niti enega naboja. Kako naj se potem borimo?« je zamomljal pijani Janez.

Kakšna zmeda, kakšna anarhija, je pomislil Jule in hitro potegnil eno puško z voza. Janez ni niti trenil, mirno je odpeljal naprej.

»Janez, mi daš puško za liter žganja?« je zavpil Voranc, ko je pijani Janez voz s puškami peljal skozi Pšenično Polico.

»Za liter žganja ti dam vse, kar je na vozu!«

Kot bi trenil, je Voranc liter žganja porinil Janezu v roke, Janez je ustavil voz in takoj naredil dolg požirek. Voranc pa je z voza v travo ob cesti hitro zmetal sedem vojaških pušk znamke Mauser, jih nato odnesel na podstreho Robasovega hleva in skril v seno.

Poliški fantje so prav tako izkoristili pijanost Prenarjevega Janeza in mu z voza izmaknili še petnajst pušk. S puškami v rokah so začeli dvigati svoj pogum, a ta jim je hitro izginil, ko so Nemci izdali razglas, da morajo vsi, ki posedujejo kakršno koli orožje, tega takoj izročiti Nemcem, sicer bodo ustreljeni v roku štiriindvajset ur. Fantje so se prestrašili, a pušk niso hoteli izročiti Nemcem, zato so vseh petnajst pušk zmetali v Grošeljnovo betonsko gnojnično jamo. Tako so vse puške končale v gnojnici.

Le Voranc Erzar se ni prestrašil. Voranc je bil fant, ki ga je bilo težko prestrašiti. Vseh sedem pušk je premazal z oljem in mastjo in jih zavil v žakljevino. Na podstrehi hleva je dvignil lesene podnice in vse puške zložil na velb hleva. Podnice je znova zabil in na to mesto naložil velik kup sena. Vedel je, da bodo te puške še potrebovali.

…

Nemci so v Cerklje prvič prišli sredi aprila. Bili so vzvišeni, oholi, naduti in arogantni, na vsakem koraku so hoteli pokazati, da so zmagovalci. Ljudje so jih strahoma skrivaj opazovali, bali so se najhujšega – in tisto najhujše se je zelo hitro zgodilo. Že drugi dan po prihodu se je pred farno cerkvijo ustavilo nekaj kamionov, z njih je skočilo nekaj vojakov, razdelili so se v trojke in začeli trkati na vrata nekaterih hiš in župnišča. Nemci so začeli prisilno selitev duhovnikov, učiteljev, izobražencev in zavednih Slovencev.

Župnik Črnilec in kaplan Cvelbar sta imela samo deset minut časa, da sta vzela le najnujnejše in nekaj obleke. Enako se je zgodilo tudi z drugimi, kmalu se je na trgu pred farno cerkvijo zbralo več kot dvajset preplašenih ljudi, okoli njih pa Nemci z naperjenimi puškami. Med njimi so bili vsi učitelji in ravnatelj Ušeničnik, poveljnik rezervnih oficirjev Stanko Osenar, trgovec Radanovič, mlekar Slak, Tone Gerkman, Jule Lapajne, Jože Robas, Janez Kepic, Voranc Erzar in Jernej Vombergar - Jernejc.

Tone Koritnik, knjižničar ljudske knjižnice, je moral Nemcem odpreti knjižnico v Ljudskem domu, ti pa so skozi okna zmetali vse slovenske knjige, jih nato zmetali na kamion in odpeljali na razrez v Papirnico Vevče.

Preplašene ljudi so naložili na kamione in odpeljali v Škofove zavode v Šentvid, kjer so Nemci iz nekdanje katoliške gimnazije naredili begunski zbirni center.