Žitno klasje Pšenične Police (3)

Bila je nedelja dopoldne, a v gostilni Pr' Rck' se je že vneto kvartalo, tudi Franc in Voranc sta sodelovala. Nenadoma je nekdo zavpil: »Franc, stari oče te išče zunaj.«

Franc je takoj odšel ven, starega očeta je imel rad, drugega kot njega tudi ni imel.

Stari oče je sedel na vozu zapravljivčku in mu skoraj ukazovalno dejal: »Sedi k meni na sedež, kolo pa daj zadaj na voz!«

»Oča, ampak notri imam družbo,« se je izmotaval Franc.

»Nič ampak, pomembna pot naju čaka.«

Franc je nejevoljno prisedel na voz k staremu očetu.

»Oča, kaj imate za bregom?« je vprašal.

»E, moj vnuk, nizko si padel, kvartopirstvo, pijančevanje, pretepanje in komunizem, slabše skoraj ne more biti.«

»Oča, ni tako hudo, vi ste starokopitni.«

»Morda sem res, a vedi, da sem bil tudi jaz nekoč mlad, radoživ, neugnan in poln samega sebe, takšna je pač mladost. Tudi mene je moj stari oče postavljal na pravo pot, očeta pač nisem hotel poslušati, ker se mi je zdel starokopiten, a če danes pomislim, je imel prav. Mladost in starost pač ne gresta skupaj, a nekaj vedi: poznal sem veliko kvartopircev. Te zanima, kako so končali?«

»Kako?«

»Večinoma nesrečno, hazard je hudič. Nekaj se jih je zapilo, nekaj jih je postalo popolnoma odvisnih od kart, zakvartali bi svojo dušo; nekateri so se obesili. Le redki zastrupljeni kvartopirci so se rešili igranja kart in prešli na mirno življenje. Premisli, zdaj je še čas, če hočeš, da ne boš revež na stara leta ali pa še preje.«

»Tako ali tako nimam kaj izgubiti, revež sem in revež bom ostal,« je odgovoril Franc.

»Kaj nimaš kaj izgubiti, je tvoje življenje ničvredno? Med kartami in pijančevanjem boš hitro izgubil samega sebe, postal boš nihče. Ko boš takšen, te tudi prijatelji ne bodo marali in te bodo zavračali. Dobro si oglej nekaj starih pijančkov, ki kolovratijo tod okoli. Jih kdo sprejema, jim je kdo prijatelj, jim kdo pomaga, jim kdo stoji ob strani, ko so v težavah? Ne, vsi se jih izogibajo in se norčujejo iz njih. Hočeš biti takšen? Želiš biti takšen? Revež si samo zato, ker misliš, da si revež. In to zato, ker nimaš nobenega cilja v življenju. In dokler boš takšen, boš revež predvsem v svoji glavi.«

»Oča, hudo ste se razkurili,« je smeje odgovoril Franc.

»Mlad si, celo življenje je še pred teboj in ne dovolim, da bi moj vnuk končal med kvartopirci in pijanci. Pa bognedaj med lažnivimi komunisti.«

»Komunisti niso lažnivci, spremenili bodo svet na bolje in lepše, borijo se proti izkoriščanju delavcev in malih kmetov.«

»Ja, ja, dobro so te nalagali – in ti jim lahkoverno verjameš. Si že kdaj slišal: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača … laž na laž – komunizem? Si se kdaj vprašal, kdo so ti ljudje, ki tako lepo prikazujejo ta odrešilni komunizem? Nisi, seveda. Vidiš, to so falirani študentje, delomrzneži, lenuhi, lažnivci, utopisti in povzpetneži, ki bi radi živeli na tuj račun. Blefirajo in skrivajo se za utopičnimi teorijami fantasta Karla Marxa, ki pa je tudi sam propadel. Če bi komunizem, ki se tako zavzema za delavca, res nekaj veljal, potem bi najprej uspel v državah zahodne Evrope, kjer imajo največ delavcev. Pa so ga prav delavci v zahodni Evropi zavrnili in ga označili za utopičnega in neživljenjskega.«

»Oča, menda je Stalin v Sovjetski zvezi vpeljal znanstveni socializem in ljudje so srečni.«

»V Sovjetski zvezi so srečni samo tisti, ki so dva metra pod zemljo. Tako, nehajva o tem. Ker vem, da so te napumpali, sem zate kupil dve knjigi, Ukrajina joče in Krvava Španija. Preberi ju in videl boš, kaj delata komunizem in tvoj Stalin. Milijone ljudi so izstradali do smrti, milijone so pobili samo zato, ker so jim bili sumljivi. Milijone so pregnali v kazenska taborišča in Sibirijo, kjer delajo kot brezpravni sužnji. In to samo zato, ker se niso podredili diktaturi rdečega komunizma in največjih zločincev v zgodovini človeštva.«

Med tako živahnim pogovorom sta se pripeljala do Pšenične Police, na ovinku sredi vasi pa je stari oče Janez zapeljal z glavne ceste naravnost na dvorišče Španove kmetije.

»Oča, zgrešili ste. Kaj delava tukaj?«

»Vidiš, vsi Španovi so odšli v Ameriko. To hišo, poslopje in nekaj zemlje sem kupil zate, da ne boš končal kot berač. A moj pogoj je, da prekineš stike s slabo družbo, predvsem pa s kvartopirstvom.«

Franc je umolknil. Kaj takega! Saj ni mogel verjeti, ostal je brez besed.

»Zemlje je toliko, da boš lahko imel eno kravo, tudi kravo in vola, in nekaj orodja ti bom kupil, da boš lahko začel. Če boš priden in varčen, boš lahko tudi sam dokupil nekaj zemlje in lahko boš imel lepo kmetijo. Tudi sam bom prišel živet sem, sin Jan ima enajst otrok in doma sem jim v napoto, tu bova lahko mirno živela. In ne bom več dolgo, morda nekaj let, toda preden umrem, hočem, da se ti, moj vnuk, postaviš na svoje noge in zaživiš normalno življenje. Ampak pazi se, če mi to kmetijo zapraviš ali zakvartaš, takrat mi ne hodi pred oči. Jutri greva v Kranj k advokatu, da kmetijo prepišemo nate, lahko bi jo začasno napisali name, a zaupam ti. Tako, to je vse.« (Se nadaljuje)