Žitno klasje Pšenične Police (2)

Z Vorancem sta vedno tičala skupaj. Bil je tri leta starejši in veliko je vedel pa tudi veliko znal, Francu je bil kot vaški učitelj. Razlagal mu je od tehnike do marksizma – in prav to je Franc vsrkaval kot puščava svežo vodo. In tako sta se zmenila, da gresta v nedeljo s kolesi na sestanek komunistov v Šenčur. Tam so komunisti že imeli svojo partijsko celico in Voranc je že imel stike z njimi.

»Evo, spet sem hitrejši od tebe,« je dejal Voranc, ko se je ustavil pred gostilno Bavant. »To ni niti polovica poti. Tekmujva, kdo bo preje v gostilni Na vasi v Šenčurju. Tam je sestanek. Pa glej, da boš previden. Šenčurjani so znani pretepači,« je končal Voranc.

In spet škripanje pedalov, sopihanje in lovljenje sape, a do gostilne Na vasi je Franc prišel z majhno prednostjo.

»Pravi polž si,« se je zasmejal Franc.

»Ne boš mi skrival, verjetno veliko kolesariš, odkar imaš kolo?«

»Ja, zadnje dneve se s kolesom vozim na Jezersko in kosim seno velikemu gruntarju. Ob petih moram biti že gor, vračam se kakor kdaj, pozno popoldne, gruntar mi vsak dan plača na roko.«

»Koliko?«

»Za cel dan košnje dobim toliko, da si lahko kupim tri litre vina. Ni veliko, a je bolje kot nič.«

»Franc, kaj ko bi si poiskal delo v kakšni kranjski tovarni?«

»Mesec dni sem delal v tkalnici Jugobruna. Prava groza, ropot, smrad, prah, da ne vidiš pred seboj. Delovodje so hujši od žandarjev, plačilo pa takšno, da ni ne za živeti in ne za umreti. Do tovarne sem moral priti s kolesom, petnajst kilometrov, nihče ni vprašal, kakšno je vreme, ujel me je dež, bil sem moker kot cucek, a sem moral delati šiht, kot da se ni nič zgodilo. Raje delam kmečka dela. Vsaj na zraku sem. In to delam od mladih nog, navajen sem na trdo kmečko delo.«

»Groza, kako bogataši izkoriščajo delavce. Ni čudno, da vlada splošno nezadovoljstvo. Ko pridejo na oblast komunisti, se bo kapitalizem podrl kot hiša iz kart,« je rezko izpustil Voranc.

»Iz tvojih ust v Božja ušesa. Upam, da bomo nekoč kapitalistom in gruntarjem zavili vratove, in upam, da bova to doživela,« je navdušeno odgovoril Franc.

»Kakšna Božja ušesa! Tudi z Bogom in vero bomo opravili. Dragi moj, vera je le za otroke in stare babe plašit. To ni nič drugega kot opij za ljudstvo.«

»Voranc, Voranc, brat Stanko je v semenišču, ti pa si pravi antikrist.«

»Tako je to, vsak moli svojega boga, a moja bogova sta Tito in Stalin.«

»Kdaj bo imel Stanko novo mašo?«

»Prihodnje leto, če se ne bo preje skurbal.«

»Ha, ha, ha, Stanko se ne bo, preveč je umirjen in vdan v svoje Božje poslanstvo. Ej, kot da nista brata.«

»Greva notri. V posebni sobi so verjetno že zbrani.«

»Zdravo, tovariši!«

»Zdravo, tovariša iz Cerkelj.«

Šele tedaj sta opazila, da je v kotu sedel edini Cerkljan, Jule Lapajne, ki pa je bil že tedaj član Komunistične partije Jugoslavije. Jule Lapajne, sin nekdanjega učitelja in ravnatelja Josipa Lapajneta, je bil upokojen oficir trgovske mornarice Jugoslavije. Kot pomorščak je obšel cel svet in videl dovolj revščine, bede in krivice, da se je zelo zgodaj vključil med levičarje in komuniste, ki naj bi vse to odpravili.

»Otvarjam sestanek Zveze komunistov Šenčur in predlagam sledeči dnevni red …« je začel starejši možakar resnobnega obraza.

Franc je poslušal in bilo mu je nerodno. Prvič je bil na kakšnem sestanku, nič ni vedel o tem, čeprav je kdaj v časopisu prebral – če ga je slučajno kje našel, kupovati ga ni mogel – da so imeli ti in oni sestanek. Ampak v živo … – to je bilo nekaj drugega.

»Predlagam,« je nadaljeval govornik, »da danes ustanovimo SKOJ, to je kratica, ki pomeni Savez komunističke omladine Jugoslavije. SKOJ je del mednarodne komunistične mladinske Internacionale in pomeni udarno pest naše komunistične partije. V diktaturi kralja Aleksandra je bil SKOJ prepovedan, od lani pa je spet dovoljen. Jugoslovanski SKOJ vodi glavni sekretar, tovariš Ivo Lola Ribar. Naj poudarim, da SKOJ šteje več kot dvajset tisoč članov. Biti član SKOJ-a ne more biti vsak. To so najbolj predani aktivisti, mladinci in člani delavskega razreda in glavni cilj jim mora biti proletarska revolucija. Skojevci morajo biti vedno v prvih vrstah boja za naše komunistične ideale. Biti skojevec je predvsem velika čast in odgovornost svoji partijski celici.

Za sekretarja SKOJ-a Šenčur predlagam tovariša Jožeta, ki že sedaj vodi naše mladince, ti mladi pa naj med seboj izvolijo tudi tričlanski izvršni komite.«

»Tovariša iz Cerkelj, če hočeta, vaju lahko vključimo v pripravništvo za SKOJ, čez nekaj časa pa bi organizirali SKOJ in Komunistično partijo Cerklje, tam vam zdaj vladajo klerikalci in gruntarji.« (Se nadaljuje)