Zgodba o pogumu in humanosti

Najbrž ga ni odraslega Slovenca, ki ne bi slišal za Partizansko bolnico Franja. Zgrajeno med drugo svetovno vojno in skrito v težko dostopni soteski Pasice na cerkljanskem smo bolnico vsaj enkrat v času šolanja obiskali tudi učenci osnovnih šol v nekdanji državi. Tako v preteklosti kot danes nam Partizanska bolnica Franja – skriti dragulj Evrope, kot je tudi pomenljiv naslov razstave, o kateri bo tekla beseda v tem članku, pripoveduje zgodbo o pogumu, humanosti in solidarnosti.

Če je 14 lesenim barakam različnih velikosti in namembnosti, skritim pred svetom leto in pol, od decembra 1943 do maja 1945, vojna vihra takratnega časa prizanesla pred uničenjem, pa je bila narava v tem stoletju dvakrat neizprosna. Prvič je ta zgodovinski spomenik uničila povodenj leta 2007, ko je voda odnesla tudi večino originalnih predmetov, po obnovi objektov in ponovni vzpostavitvi muzeja v naravi pa je v soteski Pasice nova povodenj pustošila avgusta 2023. Od takrat je muzejski kompleks bolnice zaprt. Prav v teh dneh zaključujejo protipoplavno zaščito pobočja nad sotesko, da bodo lahko nadaljevali obnovo poti in barak. »Razen barake številke 9, ki je ostala cela, bo vse druge treba razstaviti, odstraniti in narediti nove replike, prav tako pa obnova čaka tudi poti, ki vodijo v sotesko,« je ob bok razstavi povedal direktor Mestnega muzeja Idrija dr. Miha Kosmač. Po optimističnih ocenah bo bolnica za obiskovalce znova odprta poleti prihodnje leto.

V času, ko ogled bolnice v njenem naravnem okolju ni mogoč, je tako potujoča razstava, ki jo Cerkljanski muzej pod okriljem Mestnega muzeja Idrija predstavlja po Sloveniji, oktobra lani pa je bila na ogled tudi v prostorih Evropskega parlamenta v Bruslju, odličen opomnik, kaj pomeni, če je človek solidaren do sočloveka, in je hkrati tudi napotek za današnji čas, kako ravnati, da bodo temeljni gradniki evropske demokracije, ki so zrasli na vrednotah, kakršne nam predstavlja razstava, vzdržali tudi ob aktualnih družbenih izzivih.

Partizanska bolnica Franja je namreč izjemen primer zdravstvene oskrbe ljudi v izrednih razmerah ter simbol človečnosti, solidarnosti in tovarištva med domačini, osebjem bolnišnice in ranjenimi vojaki različnih narodnosti, ki so se v času druge svetovne vojne borili proti fašizmu in nacizmu.

Franja je šola človekoljubja

O razstavi je spregovorila njena avtorica Milojka Magajne. »Moram priznati, da smo si besede skriti dragulj Evrope za naslov razstave izposodili iz knjige vtisov. Kar nekaj obiskovalcev je to vanjo zapisalo po ogledu bolnišnice. Partizanska bolnica Franja to dejansko tudi je, Evropska komisija pa ji je leta 2014 podelila znak evropske dediščine. Bolnica kot spomenik je prispevek k skupni evropski zgodovini in skupni kulturni dediščini ter je v tem smislu zagotovo nekaj izjemnega. To se pokaže tudi vsakokrat znova v družbi nosilcev tega znaka, ko doživimo tak poseben sprejem,« je poudarila avtorica in dodala: »Poleg vrednot, kot sta solidarnost in humanost, je prav sporočilo miru tisto, na katerem želimo graditi v teh čudnih časih. Razstavo smo pripravili v letih 2020/21. Od takrat se je marsikaj spremenilo, na žalost ne v smeri večje strpnosti, sožitja in miru, ampak ravno v nasprotno smer, zato je prav, da z zgodbami, kot je Franja, opozarjamo na pomen miru, da ga ne smemo dojemati kot nekaj samoumevnega. Vsak izmed nas si mora prizadevati, da ta mir ohranimo.«

Kot je povedala, je bila bolnica dobro organizirana, ključna pa je bila podpora civilnega prebivalstva in njihove skupne odločitve v času vojne, saj so zastavili vse svoje sile za mir, za osvoboditev.

V Partizanski bolnici Franja je v času njenega delovanja našlo zavetje, pomoč in oskrbo okrog šeststo ljudi različnih narodnosti, ob Slovencih tudi Hrvati, Srbi, Italijani, Francozi, Avstrijci, Američani, pripadniki narodov nekdanje Sovjetske zveze ... Nekateri so bili tudi del osebja bolnice. Poleg besedil, fotografij in videoposnetkov o delovanju bolnice, skrbi za ranjence, oskrbi s hrano, zdravili, sanitetnim materialom, ukrepih za varnost in obrambo bolnišnice ter današnjem pomenu bolnišnice kot kulturnega spomenika so tako poudarjene tudi nekatere osebne zgodbe.

Med drugim so tako na ogled osebni predmeti ustanovitelja bolnice dr. Viktorja Volčjaka, torba s sanitetnim materialom Danila Šuligoja, tako domače izdelave kot italijanskega, nemškega in angleškega porekla. Ta je v bolnico prihajal po različnih kanalih in z različnimi ljudmi. »Veliko ljudi je bilo vpeto v delo bolnice. Oba posebej predstavljena zdravnika, Viktor Volčjak in Franja Bojc Bidovec, sta bila celo postavljena pred vojaško sodišče, grozila jima je smrtna kazen, a sta bila na srečo oproščena,« je v nagovoru na odprtju razstave še povedala Milojka Magajne, zgodbo o bolnici pa predstavila kot šolo človekoljubja, kako se ljudje kot skupnost povežejo, delajo skupaj eden z drugim in tako premagajo tudi najtežje trenutke. Razstavo je odprla kranjska podžupanja Manja Zorko z zahvalo obema muzejema, gostu in gostitelju, prepričana, da bo razstava nagovorila kranjsko občinstvo, hkrati pa je poudarila, da ne gre le za razstavo, ampak tudi priložnost za razmislek, v kakšni družbi želimo živeti.

Humanost je izbira in odgovornost

Zgodba Partizanske bolnice Franja ni samo zgodba o preteklosti.

Je etično vprašanje, ki se vrača v vsakem času. Tokratna gostiteljica Jelena Justin iz Gorenjskega muzeja se v zaključnem nagovoru prevprašuje: »Kaj pravzaprav pomeni ostati človek, ko svet razpada? Kaj pomeni varovati življenje, ko je nasilje razglašeno za nujnost? In kaj pomeni izbrati dobro, ko to ni varna izbira?«

Na ta vprašanja odgovarja tudi Partizanska bolnica Franja in z njo tokratna razstava. »Bolnica Franja je bila moralna odločitev. Odločitev, da življenje ni pogajalska kategorija. Odločitev, da ranjenec ni sovražnik, temveč človek. Odločitev, da humanost ni šibkost, temveč najvišja oblika poguma. Zato vprašanje ni le, kje je danes naša 'Franja'. Vprašanje je, ali jo sploh znamo prepoznati. Franja ni nujno kraj v ozki soteski. Franja je prostor, ki nastane tam, kjer nekdo reče: tukaj se nasilje konča. Tukaj ima življenje prednost. Tukaj je človek več kot ideologija,« je občinstvu na odprtju razstave v razmislek ponudila Jelena Justin. »Danes živimo v svetu, kjer so vrednote človekovih pravic zapisane v deklaracijah, a preizkušane v resničnosti. Zato je morda najtežje vprašanje prav to: Smo pripravljeni tvegati za vrednote, ki jih javno zagovarjamo? Smo pripravljeni zaščititi ranljive tudi takrat, ko to nekaj stane? Naj nas ta razstava opomni, da humanost ni dediščina – je izbira in odgovornost. Vedno znova in znova!«