Zgodba, ki se je morala zgoditi

»Tistega dne se je spet ojunačil in jo pozdravil, medtem ko je prihajala iz Cirilove tiskarne. Tokrat ga ni ignorirala. Rekla mu je: 'Gospod, jaz vas ne poznam,' in odhitela s prijateljico mimo, vitka v plašču iz temno modrega velurja, s temno modrim žametnim klobučkom, potisnjenim nazaj. 'Joj, kako se je zresnil, kako so se mu stemnile temno rjave oči globoko pod čelom, napol pokritim s šajkačo!' In sploh, uniforma je bila na njem kot ulita, škornji zloščeni, na rdečih epoletah visokega ovratnika pa sta sijali majhni medeninasti liri. Glasbenik torej. Glasbenik-narednik … Svojega znanca in njenega sodelavca je končno le pregovoril, da jo je povabil na sokolski ples v počastitev rojstnega dne kraljice Marije v veliki dvorani Narodnega doma. Prišla je, a seveda ne sama. Prišla je z mamo in atom, saj jih še ni dopolnila osemnajst. 'Ah, kako krasen profil je imel,' medtem ko je igral klarinet v vojaški godbi pod taktirko gospoda Jiraneka, 'in kakšen lesk se mu je lovil po črnih, gladkih laseh, počesanih na prečo!' … Takoj med prvim odmorom se ji je predstavil, predstavil se je tudi staršem, in ko ga je potem prijatelj zamenjal v orkestru, sta, gluha in slepa za vse okrog sebe, plesala do jutra, ona v tistih pretesnih, črnih semiš čeveljcih …« / »In sta tekla čez dvorišče drug k drugemu, iztezala, širila roke, se klicala po imenih, naenkrat s spremenjenim, raskavim glasom, naenkrat gluha in slepa za vse okrog sebe, kot takrat, na sokolskem plesu v počastitev rojstnega dneva kraljice Marije v veliki dvorani Narodnega doma. Bilo je na začetku decembra, v zraku so se lovile prve snežinke, pravkar je z lugom poribala kuhinjo, sprala krpe pri pumpi, otresla krtačo, se vzravnala, se ozrla ... Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« (str. 302–303)

Navedeni odlomki so z začetka in konca te knjige, prvi se dogajajo v Mariboru tik pred drugo svetovno vojno, drugi pa proti koncu te iste vojne, ki sta jo srečno poročena zaljubljenca dočakala v Čačku, mestu v Srbiji, kamor so Nemci izgnali številne narodno zavedne Slovence, Srbi pa so jih sprejeli kot svoje. Glavna junaka sta ata in mama pesnika Andreja Brvarja, ki se jima je kot tretji otrok rodil v Čačku že po koncu vojne, 8. avgusta 1945. Cela zgodba je zapisana kot ena velika pesem v prozi, Brvar pa je velemojster te pesniške zvrsti. Založba Pivec je knjigo izdala ob pesnikovi 80-letnici in tako hkrati zaznamovala pesnikov jubilej in enako obletnico konca vojne, ki je ne moremo in ne smemo pozabiti. Pohvalno!