»Železna ženska« se je vrnila s Havajev

Lesce – Jeseničanka Tjaša Žnidar, ki zdaj živi v Lescah, je oktobra sodelovala na svetovnem prvenstvu serije Ironman na Havajih. Po izobrazbi je pravnica, rada ima svojo službo in ob neizmerno dobri klimi v kolektivu lahko reče, da je sodišče njen drugi dom. A še raje kot v službi je nekje na zraku, kjer plava, teče ali kolesari. V nobenem od teh športov ne izstopa prav posebej, a prav kombinacija vseh treh predstavlja njej ljubi triatlon, brez katerega si ne zna več zamišljati svojih dni. Odgovarja ji individualni vztrajnostni šport, zato se je že kar na začetku triatlonske poti srečala z Ironmanom, ki pomeni dolgi triatlon z naslednjimi razdaljami: 3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka.

Katera disciplina vam je najljubša?

Plavanje. V veselje mi je tudi samo skočiti v vodo, zato imam skoraj vedno in povsod s seboj brisačo. Za plavanje imam dobre pogoje, na dosegu roke imam radovljiški bazen, poleti jeseniško Ukovo ter bazen v Tržiču, ki ga vsak dan odprejo za jutranjo rekreacijo in tako lahko odplavam že zjutraj pred službo. Še raje kot v bazenih poleti plavam v naravi, k sreči nimam daleč do Bleda. Najlepša so jutra, ki se še pred sončnim vzhodom začnejo s plavanjem v jezeru, kar sicer raje počnem v družbi, sem se pa že navadila, da ne gledam pod vodo, da me ribe ne morejo strašiti – in potem zmorem tudi sama. Tek je super, ker je najbolj efektiven šport, odpreš vrata in greš, torej vedno na razpolago. Če želiš, se hitro lahko spraviš na visoke obrate ali pa se le lahkotnih korakov nahraniš s kisikom. Še najtežje se spravim na kolo, sploh če je treba opraviti le krajši, uro ali dve dolg trening. Mnogo lažje grem na kolo za cel dan, recimo od doma do morja ali pa kar kam za več dni. Kolesarski »backpacking« ne sodi v sklop treningov, če sem ravno sredi priprav za kakšno tekmovanje, ampak so pa zame to počitnice najboljše sorte. S triatlonskimi prijatelji smo s kolesom npr. že šli od doma v Rim in s praga do Prage.

Koliko trenirate?

Ne treniram vsak dan. En dan v tednu imam običajno počitek oz. aktivni počitek s sprehodom ali plavanjem zgolj za užitek. Razen lani, ko sem si zadala, da sem prav vsak dan imela vsaj pol ure kakršnekoli telovadbe. Po 366 dneh vsakodnevne aktivnosti sem ugotovila, da se vendarle prileže vsaj en dan v tednu popolnoma brez športnih obveznosti. Pred Ironmanom običajno začnem namensko trenirati šest mesecev pred tekmovanjem, od 10 do 15 ur na teden.

Kako to združujete s službenimi obveznostmi?

Pomembna je dobra organizacija. Treningov mi ni težko kombinirati s službenimi obveznostmi, ob tem, da je sin Aljaž že samostojen, partner Borut Vovk pa mi pri triatlonu stoji ob strani. Prav tako si znam vzeti čas še za kaj drugega, kar me veseli – za dobre koncerte, kino predstave ... Zato nimam občutka, da bi bila na račun treningov kdaj za kaj prikrajšana. V začetku jeseni imam običajno zadnje oz. najpomembnejše tekmovanje, čemur sledi krajše obdobje počitka oz. obdobje brez načrtnih treningov in takrat lahko večji del dneva posvetim službenim obveznostim. Ko se pozimi postopoma začnem pripravljati na novo tekmovalno leto, v načrt vključim jutranje treninge. V poletnih dolgih dnevih je dovolj časa, da združim vse, kar moram, v en dan, se pa kdaj prileže deževen dan, da ni treba na kolo.

Ali imate trenerja?

Lani sem imela trenerja na daljavo, a mi bolj odgovarja, da sem lahko tudi sama bolj vključena v organizacijo svojega tedenskega urnika, zato pripravo načrta treningov raje zaupam Borutu. Večinoma treniram sama, s Triatlonskim klubom Trisport, katerega članica sem, pa se vsako leto udeležim pomladanskih priprav na morju za odprtje sezone, prav tako ne izpustim raznovrstnih izzivov, ki jih imamo vsako leto. Pri tekaških treningih, sploh na stadionu, sem hvaležna za družbo prijateljev iz Tekaške skupine Jesenice (TSJ), prav tako sem vesela družbe, s katero enkrat tedensko opravimo plavalni trening, poleti pa večkrat skupaj plavamo v jezeru.

Kateri so vaši največji dosežki doslej?

Kar se triatlona tiče, sta moja največja dosežka uvrstitvi na svetovno prvenstvo serije Ironman, lani v Nico in letos na Havaje. Všeč pa so mi tudi raznovrstni izzivi, ki se jih rada udeležim ali se jih spomnim. Sploh leto 2020 je bilo raznim idejam zelo naklonjeno. Takrat smo s TSJ npr. dodobra prekrižarili in po mejah obtekli občino Jesenice, v naslednjem letu sem opravila z everestingom, ko sem se 55-krat povzpela na Vrše s Kočne, da se je nabralo več kot 8.849 višinskih metrov. V tistem času, ko sem bila večinoma v tekaških copatih, sem v Toskani odtekla svojo prvo stokilometrsko razdaljo. To je bilo tudi obdobje, ko sva z Drago Žbontar pretekli pot Juliana trail ter nato še v tekaško-pohodniškem slogu opravili Krono Slovenije, ki si jo je zamislil Viki Grošelj. Poseben izziv je predstavljalo tudi tekmovanje v smučarskem teku Vasaloppet na Švedskem (90 kilometrov), na katerega sem naju z Borutom prijavila, še preden sem sploh kupila tekaške smuči.

Oktobra ste tri tedne preživeli na Havajih, kjer ste se udeležili Ironmana. Ali Ironman poteka samo na Havajih?

Tekmovanja Ironman potekajo po celem svetu. Na njih si lahko prvouvrščeni v vsaki starostni kategoriji priborijo priložnost (t. i. slot) za nastop na svetovnem prvenstvu. Prva tekma serije Ironman je bila izvedena leta 1978 v Honoluluju, na havajskem otoku Oahu. Leta 1981 je bilo tekmovanje prestavljeno na manj urbanizirani Big Island, v Kaila-Kono, kjer je leta 1982 prejela status svetovnega prvenstva v triatlonu na dolge razdalje. V letu 2022 so zaradi velikega števila tekmovalcev iz covidnega obdobja (v letu 2020 je bilo odpovedano, 2021 pa prestavljeno v Utah v ZDA) spremenili format tekmovanja. To je v Koni potekalo dva dni, en dan za ženske, drugi dan za moške. V letu 2023 so uvedli novo prizorišče v Nici in so ženske in moški imeli svetovno prvenstvo izmenjaje, torej v letu 2023 in 2025 ženske na Havajih in moški v Nici, v letu 2024 pa ženske v Nici in moški na Havajih. Od leta 2026 dalje bo svetovno prvenstvo ponovno potekalo v starem formatu, moški in ženske skupaj v Koni, na isti dan. Jaz sem se na Havaje kvalificirala na evropskem prvenstvu v Hamburgu, prvega junija letos, bil pa je to moj osmi Ironman.

Kakšna izkušnja je bila to za vas?

Lahko rečem, da je bila triatlonska preizkušnja na Havajih meni najboljša in najljubša doslej. Zaradi vročine, vlage in vetra ta Ironman ne sodi med lažje, a kljub temu je bil moj prvi, na katerem mi je šlo vse po načrtih, lahko bi le nekoliko hitreje obračala pedala in hitreje tekla. Bila sem dobro pripravljena, v dveh tednih na otoku pred tekmovanjem sem se navadila vročine, preizkusila sem kolesarsko traso, prav tako mi je bila dobro poznana tekaška trasa. Voda je dovolj topla (27 stopinj Celzija), da se plava brez neoprena, kar je meni tudi ljubše, kot če je temperatura vode pod 24,4 stopinje in so neopreni dovoljeni. Uživala sem torej v morskih valovih, na obratu sem pod seboj zagledala jato delfinov, kar je še obogatilo plavalno preizkušnjo. Veter na kolesu je bil prizanesljiv, vročina na teku pa tudi. Sem pa na začetku teka od Boruta izvedela, da sta vodilni dve profesionalki pred ciljem odstopili, vzrok je bila najverjetneje vročina, zato sem tek nadaljevala premišljeno in na vsaki okrepčevalni postaji poskrbela za hidracijo in hladitev z ledom. To mi je vzelo nekaj časa, sem pa zato ciljno črto dosegla brez vsakršnih težav, kar je vendarle bil moj cilj. Iz preteklih preizkušenj vem, da ni samoumevno, da vse poteka tekoče. Lahko gre že s kolesom kaj narobe, zato sem vedno srečna, ko ga odložim in se začne tek, kjer pa sploh ni nujno, da korak steče in teče v želenem tempu do konca. Imam že izkušnje s prevali v želodcu, s krči in bolečimi kolki in mišicami, ko sem komaj skočila s kolesa, pa potem vseeno nekako opravila z maratonom. Med tokratnimi pripravami sem preventivno hodila na vadbo k Žanu Mekini v Radovljico, kar je pripomoglo, da je korak s kolesa stekel brez težav. V tednu pred tekmovanjem sem pazila, da sem jedla dovolj slano hrano, dovolj pila in v zadostni meri počivala ter varčevala z nepotrebnimi koraki. Bolj kot običajno sem premislila načrt energijskega vnosa na kolesu in pri teku, mogoče prav zato nisem imela nobenih želodčnih težav ali težav s pomanjkanjem energije.

Svetovno prvenstvo na Havajih ni posebno samo zaradi lokacije, temveč predvsem zaradi neizmerno srčnih in številnih prostovoljcev. Take obravnave še nisem doživela nikjer prej. Po prihodu v cilj te na vsaki strani podpreta dva prostovoljca in te spremljata, dokler se ne prepričata, da si povsem v redu, da zmoreš naprej sam. Gre za veličasten dogodek in biti del njega je posebno doživetje.

Ste s tem dosegli vrh svojega športnega udejstvovanja?

Tako je. Ko sem se pred desetimi leti prvič zares srečala s triatlonom, sem se takoj, ko sem izvedela, da bo v Pulju prvič v naši bližini organizirano tekmovanje Ironman 70,3 (1,9 kilometra plavanja, 90 kilometrov kolesa, 21 kilometrov teka), nanj prijavila, naslednje leto pa me je Borut prijavil na moj prvi veliki Ironman Mallorca. Občutki v cilju so se me dotaknili do solz in vedela sem, da moj prvi nikakor ni bil moj zadnji Ironman. Vsako naslednje leto sem si potem izbrala tekmovanje na kakšni drugi destinaciji, ta tekmovanja so postala moja ironmanska potovanja. Na prvih tekmovanjih si niti nisem drznila pomisliti, da bi lahko sama kdaj stala na startu svetovnega prvenstva v Koni, to se mi je zdelo nekaj nedosegljivega, saj je bilo to tekmovanje rezervirano le za najboljše triatlonce na svetu. Tekmovala sem torej brez ambicij po uvrstitvi na Havaje, dokler po spletu okoliščin ni prišlo do spremembe formata tekmovanja na ločeno tekmovanje za ženske in moške, kar je pomenilo več razpoložljivih slotov za udeležbo na svetovno prvenstvo in si ga je bilo mogoče priboriti z uvrstitvijo med prvih deset v starostni kategoriji na kontinentalnih prvenstvih – pri nas evropskem. V letu 2023 sem tekmovala v Cascaisu na Portugalskem, kje sem si nenadejano prislužila slot za svetovno prvenstvo v Nici 2024. Izkušnjo s tekmovanjem na svetovnem prvenstvu sem torej imela, je pa s tem le še zrasla želja, da doživim tudi Kono. Kar hitro sem se odločila za prijavo na Ironman Hamburg v upanju, da ga mogoče dobim. Pot v Hamburg se je obrestovala, rezultat mi je prinesel tako želeni slot za Havaje, sanje so se mi uresničile!

Boruta, ki se je tudi sam leta 2013 udeležil tega tekmovanja na Havajih, ste spoznali prav zaradi Ironmana, ker vam je padel v oči zaradi jakne s tem napisom ...

Drži. Pojem Ironman ima pri meni posebno mesto. Očitno je bil na pravem mestu in pravi osebi takrat tudi napis na tisti jakni. Borut mi je odprl vrata v svet triatlona, za kar sem mu neskončno hvaležna. Najbrž bi me življenje prej ko slej pripeljalo do Ironmana, a priznati moram, da je tudi tista jakna pripomogla, da sem letos lahko doživela Havaje.