Zdi se mi, kot da je bilo včeraj

Je res, da ste se kot majhen otrok z violino najprej igrali, pri štirih letih pa ste jo začeli tudi igrati?

Drži. Kot otrok sem se igral z violino, še preden sem jo začel zares igrati. Dve violini sta bili zapuščina mojega strica Davorina Brenceta, ki je umrl leta 1944 pri rosnih osemnajstih. Nisem ga poznal, vendar ko sem se pri štirih letih začel učiti na njegovi violini, je moj oče dobil solze v oči. Menda sva si bila s stricem tudi po videzu zelo podobna.

Ob dvajsetletnici Festivala Bled sem vas vprašal, kaj se zgodi mlademu violinistu z najodličnejšo izobrazbo svojega instrumenta na začetku glasbene kariere, da se pri tridesetih poleg profesorskega dela in nastopanja s številnimi znanimi glasbeniki, komornimi skupinami in orkestri odloči na domačem Bledu organizirati glasbeni festival?

To smo preprosto morali storiti. Leta 1991 je bil Bled prazen, podobno kot pred leti med epidemijo. To je trajalo do leta 1993, hkrati pa smo iskali rešitve, da bi mesto znova oživili. Odprt je bil le nekdanji vojaški hotel Svoboda, današnja Astoria, kamor smo leta 1994 namestili glasbenike in začeli festival. Na tem mestu moram izreči izreden pogum Miru Muleju in Niku Mučiću, ki sta pod mojim vodstvom upala ugrizniti v festivalsko jabolko.

Se vam po tridesetih letih zdi, da so festivalski začetki že zelo daleč?

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj.

Ko je šlo za mojstrske tečaje, ste se lahko zanesli na svojo široko mrežo prijateljev iz tujine, ne nazadnje tudi svojega profesorja Michaela Frischenschlagerja ...

Seveda sem imel široko zaledje profesorja z Dunaja, ki je bil takrat menda rektor Dunajske univerze, in svojih genialnih sošolcev pa tudi mnogih prijateljev iz domačega okolja, ki so mi pomagali pri festivalu tudi po tehnični plati.

Po tridesetih letih so se časi nedvomno spremenili. Kakšen odnos do festivala ima za razliko od začetkov mesto Bled danes?

Po tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, festival je rasel, doživljal svoje vrhunce, predvsem pa Bled ni bil več prazen. Ponudba festivala se je s klasične glasbe razširila tudi na druge glasbene žanre. Lahko rečem, da so skoraj vsi, ki v slovenskem prostoru kaj veljajo, že nastopali na Festivalu Bled. Seveda pa vsako leto dajemo tudi mladim glasbenikom priložnost, da se predstavijo.

Vodenje festivala vsekakor ni rutina, ampak je treba vanj vložiti precej srčnosti in ustvarjalnosti. V delo ste vključili tudi družinske člane – ženo Selmo, prav tako sina in hčer ...

Festival Bled je pravzaprav moj prvi otrok, sin in hči sta se rodila kasneje; in vesel sem, da pri njegovi izvedbi sodeluje vsa moja družina.

Običajno ste v zadnjih dneh festivala že razmišljali o njegovi naslednji izvedbi prihodnje leto. Bo letos enako?

Festival ima še vedno pravo energijo in upam, da bo dočakal tudi štirideset let. Naj na koncu vseeno pohvalim Zavod za kulturo Bled, ki je z vstopninami renoviral grad in festivalno dvorano. Tudi zato upam, da bodo na nekaterih letošnjih koncertih odprta vrata male dvorane, ki je prav zaradi intimnega vzdušja eno najlepših prizorišč Festivalne dvorane.