Zaklad v žirovskem podzemlju

Mladi jamarji Benedikt Praznik, Rok Filipič in Tobija Aljaž Novak so ob čudovitih fotografijah Mateja Zalokarja predstavili izjemno odkritje, ki razkriva neizmerno bogastvo kraškega sveta na območju Žirov. Odkritje Jurečeve jame predstavlja pomemben dosežek v slovenskem jamarstvu, kar dokazuje tudi nagrada Viljema Puticka, ki jo Društvo za raziskovanje jam Ljubljana podeljuje za največje jamarske dosežke preteklega leta in so jo letos prav po zaslugi Benedikta Praznika in Roka Filipiča prejeli v Jamarskem društvu Carnium Kranj.

Vsi trije jamarji, ki so sodelovali pri predstavitvi Jurečeve jame v Žireh, so se z raziskovanjem jam srečali že zelo zgodaj. Benedikt Praznik je že na začetku srednje šole s prijatelji začel raziskovati gozdove in iskati odprtine v okolici Žirov. »V prvo jamo na Opalah smo se podali povsem brez izkušenj, a me je raziskovanje čisto prevzelo.« Rok Filipič se je nad jamarstvom navdušil v planinski šoli v naravi ob predstavitvi jamskega sistema Migovec. Tobija Aljaž Novak pa je v jamski svet vstopil že kot otrok, saj je bil že njegov oče jamar. Po besedah Roka Filipiča je v Žireh registriranih 21 jam, med bolj znanimi so Matjaževe kamre in skoraj kilometer dolga Prekova jama, pa še Jama pri Svetih Treh Kraljih, Jama na Opalah in Jama pod gradom v Osojnici. Razložil je, da Slovenija velja za zibelko raziskovanja krasa. »Številni izrazi za kraške pojave v angleščini izhajajo prav iz slovenščine.« A kljub temu si niti približno niso predstavljali, kaj bodo odkrili v žirovskem podzemlju, je priznal Praznik in pojasnil, da se je zgodba Jurečeve jame začela pred približno tremi leti. Odkril jo je povsem po naključju, ko se je skozi gozd vračal s Svetih Treh Kraljev, a si je moral zaradi psa, ki ga ni pustil mimo neke hiše v Izgorjah, izbrati drugo smer in tako je naletel na majhen vhod v jamo. »Močan prepih, ki je premikal rastlinje, oddaljeno tri metre od jame, je že takrat nakazoval, da se za ozkim vhodom skriva nekaj večjega.« Sprva je sam razširil vhod in vstopil v manjšo dvorano, nato pa v raziskovanje vključil še Roka Filipiča in druge. Sledila so dolgotrajna in naporna izkopavanja. »Na začetku sva bila kot dva krta,« se je posmejal Filipič. Iz prve dvorane je vodil rov, iz katerega je bilo čutiti rahel prepih, a je bil zasut skoraj do stropa, se spominjata. »Odkopali smo ga v dolžini 4,5 metra in tako prišli do ožine, ki vodi v malo večjo dvorano, dolgo 25 metrov. Od tam naprej pa je šele sledilo pravo kopanje, saj je bilo treba odkopati povsem zasut rov v dolžini 20 metrov. Samo zaradi prepiha smo vztrajali.« Rov je bil pod naklonom, ozek komaj za človeka. Ocenjujeta, da so odstranili od sedem do osem kubičnih metrov materiala, pri čemer je kopanje potekalo v zelo neugodnih razmerah, z glavo navzdol.

Prelomni trenutek je prišel 21. marca lani. Po urah kopanja je eden izmed članov ekipe opazil odprt prostor in pred njimi se je odprla prva večja dvorana. »Tekli smo naprej, vriskali od navdušenja in v trenutku raziskali dvesto metrov jame,« je opisal Tobija Aljaž Novak​. Benedikt Praznik je priznal, da je sprva mislil, da se norčujejo iz njega, saj je bil v trenutku odkritja čisto na koncu človeške verige, ki je opravljala izkopavanja. Ob dolgotrajnem izkopavanju ga je namreč začelo skrbeti, ali ni prijateljev zaman pripeljal v jamo. V nadaljevanju so se hitro organizirali in obvestili še druge jamarje ter zbrali ekipe, s pomočjo katerih so v enem mesecu odkrili kar dva kilometra rovov, v treh mesecih pa jamo izmerili in opremili za varnejše raziskovanje. Danes je znanih več kot pet kilometrov rovov – natančneje 5113 metrov, višinska razlika med najnižjo in najvišjo točko pa znaša 166 metrov. »Vsega nam še ni uspelo natančno pogledati, a na petih kilometrih se zagotovo še kaj najde,« je prepričan Filipič. Jama je sicer po besedah Tobije Aljaža Novak​a izjemno bogata s kapniki in slogovno zelo raznolika. V njej so aktivni vodni tokovi, slapovi, fosilni deli, kapniške zavese in bogato sigasto okrasje. »Osebno me je najbolj navdušil osem metrov visok slap, ki s svojim bobnenjem in šumenjem ustvarja posebno atmosfero v popolni temi.« Benedikta Praznika je zlasti navdušila ogromna dvorana, ki so jo poimenovali Katedrala, saj je prelivanje kapnikov na eni od sten oblikovalo podobo, ki jih je spominjala na orgle. Ta dvorana je po njegovih besedah tudi najbolj bogato okrašena. Filipič pa je priznal, da je impresivna že sama dolžina jame, saj je nepričakovana za njihove kraje. Posebnost v jami predstavljajo tudi aragonitni ježki, redka jamska tvorba, ki jo najdemo le v približno desetih jamah v Sloveniji, čeprav je vseh registriranih jam pri nas okrog 16 tisoč, je še razložil. Med zanimivostmi so omenili še eno izjemno odkritje, tako imenovane jamske bisere. Jama v svojih nedrjih skriva še številna jezerca, enega so poimenovali Deviško, ker so si zamislili zgodbo, po kateri se v njem kopajo vile, pitje vode iz tega jezerca pa naj bi pomagalo proti staranju.

Kljub navdušenju nad jamo pa raziskovalci opozarjajo na odgovorno ravnanje. Jamo so zato zaprli za nenadzorovane obiske, saj gre za občutljiv ekosistem, raziskovanja katerega so se sami lotili z veliko mero spoštljivosti in pazljivosti, da s svojimi koraki ne bi česa nenamerno poškodovali. Zaradi kompleksnega sistema rovov in ožin, je še opozoril Praznik, pa se neizkušeni obiskovalci lahko hitro izgubijo ali poškodujejo. Je pa za ogled jame veliko zanimanja med jamarji, tako da imajo konce tedna že povsem zapolnjene z vodenjem po jami, so priznali. Tudi raziskovanje se nadaljuje, pri čemer se vsi trije zavedajo, da takšnih odkritij ne bo lahko ponoviti. »Polno je lukenj, kjer piha, a česa takega verjetno še dolgo ne bomo našli,« je pojasnil Filipič.