Zakaj kolesarimo

Kolesarjenje je ena najbolj vsestranskih dejavnosti, ki združuje gibanje, sprostitev in odkrivanje novi krajev ali kotičkov narave. Marsikomu se zgodi, da že po nekaj kilometrih začuti, kako se telo prebuja – srce bije hitreje, pljuča se polnijo s svežim zrakom, mišice pa postajajo živahnejše. Redno kolesarjenje izboljša naše zdravje, zmanjšuje tveganje za bolezni srca, krepi odpornost in pomaga uravnavati telesno težo. Poleg tega blagodejno vpliva na sklepe, saj je gibanje krožno in brez močnih udarcev. Zato je primerno tudi za starejše, ljudi, ki se z rekreacijo šele začenjajo ukvarjati, in tiste v obdobju rehabilitacije po poškodbi.

A kolesarjenje ni le telesna vadba, je tudi odličen način za sproščanje stresa. Med vožnjo v naravi se misli umirijo, telo sprošča endorfine – hormone sreče. Če kolesarimo s prijatelji, pa šport dobi še družabno razsežnost. Skupno premagovanje klancev, vožnja v skupini in veselje ob spustih, klepeti med odmori ustvarjajo vezi, ki tako manjkajo sodobnemu človeku.

S kolesom lahko tudi potujemo. Skupinski izleti prinašajo nova prijateljstva in medsebojno spoznavanje. S kolesom odkrivamo kraje, ki jih z avtom pogosto prezremo: skrite vasi, vinograde, jezera, lepe razglede. Vsaka pot prinese novo zgodbo, doživetje. Kolesarjenje torej ni le šport, temveč življenjski slog, ki združuje zdravje, prijateljstvo in odkrivanje novih krajev. O tem sem razmišljal v zadnjih dneh.

Đuru v slovo

Kaj je gnalo našega prijatelja in zvestega člana Športnega društva Gorenjski glas Đura Ćulibrka, da je letno prekolesaril okrog 25.000 kilometrov, ne bomo nikoli izvedeli. V lepem in sončnem vremenu je pritiskal na pedale po celi Gorenjski, ko je deževalo, so bili krogi manjši (samo okoli Kranja), če so bili močni nalivi, se je vozil celo po garažah nakupovalnih središč. V zadnjih letih je najraje vozil manjši krog, ki je speljan po kolesarski stezi, na kateri so sami desni ovinki, da mu ni treba prečkati cestišča. Prijatelji smo mu pravili Đurov krog. Pogosto sem ga že od daleč opazil, če sem se z avtom peljal mimo. Na kolesu je bil Đuro res srečen in svoboden.

Dne 16. avgusta letos se je še zadnjič zapeljal s kolesom. Ko je sestopil, je vedel, da mu težka bolezen preprečuje, da bi še nadaljeval. Kmalu zatem je umrl. Pokopali smo ga prejšnji ponedeljek. V lepem poslovilnem govoru se je hčerka Boži med drugim zahvalila tudi vsem prijateljem Športnega društva Gorenjski glas in rekla, da so prav oni Đuru, zelo veliko pomenili. In tudi mi smo ponosni, da smo imeli v svojih vrstah tako pripadnega in zagnanega kolesarja.

Đuro, vesel bodi tam nekje v nebesih, poj ženi pesem Rudeči cvet in ne pozabi na kolo. V mislih boš pa vedno z nami.