Začetki emancipacije

Strah pred komunizmom je bil vodilna sila do socialnih reform v nemški Avstriji. Na volitvah 16. februarja 1919 je bilo izvoljenih 162 moških in 8 žensk, med njimi Maria Pirtsch, por. Tusch, iz Celovca in dr. Hildegard Freund, por. Burjan. Marija Tusch se je med drugim zavzemala, da splavov v prihodnje ne bi več kazensko preganjali.

Že med vojno je Hildegard​ Burjan z znamenitimi damami iz uglednih plemiških družin organizirala šivalnice in pletilnice, kjer se je zaposlilo veliko žensk. Izdelovale so predvsem vojaške srajce in hlače ter opremo za bolnišnice. Dobiček po izplačanih plačah je šel v dobro velikim družinam, sanatoriju za delavke na Dunaju ter dvema domovoma za dekleta oz. dečke. Delili so tudi hrano in pomagali pri negi na domu. Obstajalo je 29 takšnih 'Rathausnähstuben', dodatno je Burjan organizirala tudi pomoč z živili in izdelovanje čipk v eni od gorskih regij. Med drugim je bilo mogoče v njenih organizacijah opraviti tečaje iz stenografije.

Z izjemo celovške poslanke so bile vse druge ženske v parlamentu judovske vere, kar je dokaj presenetljivo, če se ima pred očmi, da je bila nemška Avstrija prevladujoče katoliška dežela (90 odstotkov prebivalstva). Claudia Pinger v 'Dr. Hildegard Burjan – Erste weibliche Abgeordnete der Christlichsozialen Partei' opisuje, da je bil Hildegardin mož, Madžar Alexander Burjan, rojen kot Alexander Brandstein in da je Hildegard leta 1909 iz judovstva prešla v katoliško vero. Zakonca sta se nato preselila na Dunaj, leto pozneje se je rodila hčerka. Z veliko vnemo je obiskovala katoliške maše, leta 1912 je ustanovila prvo karitativno organizacijo. Sledili sta dve drugi organizaciji, v letih 1918 in 1919, s katerima je legitimirala politično kariero. Od slednjih dveh še danes obstaja Caritas Socialis.

Znotraj stranke se je Hildegard​ Burjan angažirala pri temah, ki so veljale za nepriljubljene. Imela je izjemno retoriko, bila je karizmatična voditeljica. Če bi se ukvarjala s klasičnima temama krščanskih socialistov – namreč z izobraževanjem in ekonomijo –, bi kot judinja, čeprav je konvertirala, hitro občutila vse močnejši antisemitizem.

V doktorski disertaciji je obravnavala starodavne pravljice, v katerih je bilo pogosto tematizirano posilstvo žensk; pozneje je odkrito govorila o tem, kako so ženske obravnavane kot manjvredne od moških. Govorila je tudi o spolnih boleznih in se zavzemala za to, da bi se ženske kot osebje v gospodinjstvih lahko legalno uprle spolnim napadom moških delodajalcev. Opozorila je tudi na dejstvo, da si lahko meščanske ženske kupijo svobodo za opravljanje svojega poklica s tem, da zaposlijo uslužbenke v gospodinjstvu. Pri tem tudi ona ni bila izjema – zakonca Burjan sta sicer oba opravljala gospodinjska dela, kar je bilo za tisti čas revolucionarno, a kljub temu sta tudi zaposlovala osebje, hčerka pa je bila v internatu.

Njen verjetno največji uspeh je bilo organiziranje šivilj na domu v sindikat. Te so takrat delale od 10 do 16 ur na dan, zaradi dampinških plač pa so njihovi zaslužki komajda zadostovali za poravnavo življenjskih stroškov. Na ta način so kot delovno silo izkoriščali tudi otroke in najstnike. To problematiko je predstavila že leta 1912 in si s tem pridobila mednarodni sloves. Sprva so šivilje pridobile brezplačno pravno pomoč ter pomoč v primeru bolezni ali smrti, pozneje pa tudi minimalno plačo in porodniški dopust. Leta 1914 je Hildegard Burjan javno spregovorila o revščini otrok; želela je tudi doseči prepoved dela za mlajše od devetih let.