Začetek mirovne konference

Romunska delegacija je inkludirala kraljico Marijo, karizmatično žensko z velikim občutkom za politiko. Slovela je med drugim po aferah z znanimi osebnostmi. S strani Jugoslavije so v Parizu pričakovali, da bo meje prišel zagovarjat prestolonaslednik osebno. Glej Priprave na mirovno konferenco v Parizu. Bližal se je začetek konference, toda kraljeviča Aleksandra v Pariz še vedno ni bilo. Morda so bili razlogi varnostne narave, saj je v Parizu takrat stanoval kralj Nikola, ki se ni strinjal s sklepi »podgoriške skupščine« o združitvi črnogorske kraljevine s srbsko. Njegovi črnogorski privrženci do regenta Aleksandra, ki je bil njegov vnuk, gotovo niso gojili »bratskih« čustev. Je pa tik pred začetkom konference Mačkovšek imel priložnost spoznati princa Đorđa Karađorđevića, Aleksandrovega starejšega brata, ki pa se je moral predvsem zaradi bratovih ambicij pravici do prestola odreči. Več o tem pozneje.

»Danes sem spoznal princa Jurija; zelo simpatičen; [...]. Prišel je k nam v sobo, kjer smo sedeli dr. Vošnjak, dr. Zupanić in jaz in kakor je že predstavljanje: človek nikdar ne ve, koga je spoznal. Ker ni bilo ravno preveč stolov, se je usedel na posteljo, prav po študentovsko.«

Že kmalu po začetku mirovne konference je postalo Mačkovšku jasno, da se diplomatska igra ne vodi samo po Wilsonovih pravilih, ampak so se ta pogosto morala soočati s prebrisanimi metodami »stare diplomacije«. Tudi tokrat temeljijo podatki na članku iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4, ki citira veliko njegovih pisem.

Kljub neznanskim teritorialnim apetitom se je Italija dolgo zavzemala za ohranitev habsburške monarhije. Ko je na njenih ruševinah začela nastajati nova jugoslovanska država, pa je napela vse sile, da slednjo čim bolj ohromi. Italijanski poslanik v Londonu Guglielmo Imperiali je v pogovoru z britanskim zunanjim ministrom Arthurjem Balfourjem izjavil, da je Italija »dejavnik v evropski politiki«, Jugoslavija pa naj bi bila zgolj »teoretična hipoteza«.

Žolger se je že vse od začetka konference moral kot nekdanji avstrijski minister otepati očitkov. Nanj so jih bolj ali manj prikrito naslavljali predvsem Italijani in Čehi, a tudi nekateri člani jugoslovanske delegacije. Italijani so se celo uradno pritožili in konferenca je pooblastila Američane, da zahtevo preiščejo. V ameriškem poročilu je bilo nato ugotovljeno, »da laška zahteva ni upravičena«. Žolger je bil »pač dober avstrijski birokrat, pa nikak državnik«. Pozneje je bil znan kot deloholik. Tako omenja prof. Rahten v podcastu na RTV 27. 8. 2025 o zgodovinsk[i] zaslug[i] [...] pravnika iz Slovenske Bistrice – ob minuli 100. obletnici smrti, da je delal po 12–14 ur na dan in to smatral kot svojo dolžnost.

Za preboj v višje sloje družbe v tistih časih ni zadostoval le trud. Tedaj je veljal predpis, da se je višji uradnik smel poročiti le z nevesto, ki lahko prispeva vsaj za 30.000 goldinarjev dote (več sto tisoč evrov danes). Marsikateri Slovenec, ki se je želel povzpeti, si je takrat poiskal nevesto iz bogate židovske družine. Glej Teti Manca in Zefa ter Stric Tomše. Žolger je bil preprostega rodu, njegova žena, Elizabeta Friedmann, pa hči bogatega, spreobrnjenega dunajskega industrialca. Na Dunaju je bil del ekipe, ki je izdelovala pravno podlago za neke sorte centralističen federalizem, ki ga je imel v mislih prestolonaslednik Franc Ferdinand in Žolgerjevo ime se je nahajalo na seznamu planiranih ministrov po smrti cesarja Franca Jožefa.