Za veselje je še prezgodaj

Ljubljana – »Hvala bogu, da smo tukaj ...« Tako si, je povedala v pogovoru za Gorenjski glas konec poletja 2020, reče vsako jutro, ko se zbudi v Radovljici. Maria Voglar, upokojena zdravnica, hči slovenskih izseljencev, je po sedemdesetih letih življenja v Venezueli, kjer se je rodila, pred šestimi leti prišla živet v domovino svojih staršev. Skupaj s sestro in njenima vnukinjama, dvema bratoma ter nečakom z družino. Leto dni po prihodu se je preselila v Ljubljano, kjer živi še danes. In še vedno, pravi, je hvaležna, da je lahko tu.

»Ravno včeraj, ko je bilo najbolj mrzlo, sem bila v Logatcu,« je povedala v petek, ko smo jo poklicali in poprosili za kratek komentar aktualnega dogajanja v njeni rodni Venezueli. »Nikoli si nisem predstavljala, da bom živela nekje, kjer je pozimi tudi minus dvajset stopinj! A sem raje tu kot tam. Je lažje potrpeti zimo kot Madura,« je odločno zatrdila.

Slovenka, doma v Venezueli

Venezuelo je vedno imela za svojo domovino, čeprav se je zmeraj počutila Slovenko, je povedala takrat. Oče je iz Jugoslavije zbežal leta 1947, nekaj let kasneje se mu je pridružila še mama s tremi otroki. Maria je bila rojena že v Venezueli.

Oče, ki je bil po poklicu letalski tehnik, je kmalu dobil službo in brez večjih težav preživljal družino. »Doma smo govorili samo slovensko. Oče se sploh ni nikoli prav dobro naučil špansko, mama, ki je rada brala, pa se je zelo hitro in dobro naučila novega jezika. Ampak doma je bilo vse slovensko. Jezik, hrana, navade ... V kasnejšem obdobju, ko so k nam že prihajali na obisk sorodniki iz Dolenjske, jim je mama vedno kuhala golaž, polnjene paprike in pražen krompir, kljub temu da so pričakovali zanje eksotično južnoameriško hrano ...« je ob prihodu v Slovenijo opisovala otroštvo na drugem koncu sveta.

Lepo življenje

»V Venezueli smo imeli lepo življenje, vse do tistega dne, ko je na oblast prišel Chavez. Od takrat naprej, od drugega dne njegove oblasti, je šlo vse samo navzdol. Vsak dan smo mislili, da je tako hudo, da slabše ne more biti. In vsak naslednji dan je bil nato še hujši kot prejšnji. Na koncu smo bili brez vsega. Tako kot večina Venezuelcev smo živeli od pomoči svojcev in prijateljev iz tujine. Moja plača – delala sem kot zdravnica za otroke s posebnimi potrebami – je bila tri dolarje! Enako nizke so tudi pokojnine, cene dobrin pa prav takšne kot tu, v Sloveniji! Če greš po ulici, ti ne sme zazvoniti telefon, kaj šele, da bi se oglasil na klic, saj takoj ostaneš brez njega. Včasih tudi brez čevljev ...« je opisovala neznosne razmere. Najprej so iz dežele odšli izobraženi, za njimi vsak, ki je imel to možnost, je še povedala.

Tako kot velik del njene družine. Ko je Slovenija postala samostojna, so namreč tudi venezuelski Slovenci dobili državljanstvo domovine svojih staršev, v obdobju, ko je bila za Venezuelo razglašena humanitarna katastrofa, pa so začeli vlagati prošnje za repatriacijo. Brata sta se takoj odločila, da odideta, nečak tudi. Ena od sester je odšla že prej, zdaj živi pri svoji hčeri v Severni Ameriki. »Pa sva rekli še midve s starejšo sestro: greva, kaj bova tukaj sami, stari ...«

Pet let v novi domovini

Zdaj so tu že šesto leto. Zadovoljni, da živijo človeka vredno življenje in zaskrbljeni glede dogajanja v nekdanji domovini. »Seveda smo v stikih s sorodniki in znanci, na družbenih omrežjih, a si ne upajo kaj dosti govoriti o tem, kakšne so razmere, saj je represija res velika,« je povedala v petkovem pogovoru.

Na vprašanje, kakšni so bili njeni občutki, ko je izvedela za ameriško akcijo zajetja predsednika Madura, pa je odločno odgovorila: »Na to smo čakali in si želeli že vrsto let, a nas je novica – sama sem jo prebrala že zgodaj zjutraj – kljub temu iznenadila. Zelo sem se razveselila, ampak ko človek nato počasi premisli, vidi, da je za veselje v resnici še prezgodaj. Madura so odpeljali, drugi pa so ostali. In ti drugi so prav takšni kot on. No, upamo, da smo vsaj na poti sprememb na bolje. Videti je, da bodo počasi začeli izpuščati politične zapornike, ki jih je res veliko, to bo naslednji korak.«

Način, na katerega so ZDA izvedle akcijo, ter napovedi, da bo Venezuela nekaj časa pod njihovo upravo, je ne skrbijo, še pravi. »Mislim, da bodo nekaj časa ostali, potem bomo morali nadaljevati sami. A Venezuelci brez pomoči zagotovo ne bi mogli izpeljati tega koraka, to smo vedeli, zato smo mnogo let prosili za posredovanje.«

Kot pravi, so se prvi znaki sprememb začeli kazati na volitvah 2024, na katerih je z veliko večino zmagala opozicija, a se nato predaja oblasti ni zgodila. Naslednjega od signalov upanja je pomenila letošnja Nobelova nagrada za mir, ki jo je dobila venezuelska opozicijska političarka María Corina Machado. »Po svetu se je spet začelo govoriti o nas, prej smo se počutili pozabljene od vseh ...«

Vsem je mar nafta

In očitek, da je Američanom bistveno manj mar demokracija kot venezuelska nafta? »Vsem je mar nafta, s tem, da so nam do sedaj vse pobrale Kuba, Rusija, Iran in Nikaragva. Seveda gre Američanom za nafto, a oni so jo vsaj pripravljeni plačati, drugi je niso. Mi pa jo moramo prodati. Ne moremo jesti nafte ... No, saj je niti za gorivo nimamo. Kakšen paradoks: imamo največ nafte na svetu, pa je treba ure in ure čakati, da natočimo nekaj litrov bencina!«

Kot pravi, so se v šestih letih, odkar je zapustila Venezuelo, razmere tam še poslabšale. »Pokojnine so enake, kot so bile; manj kot en dolar na mesec. Ljudje so odvisni od nezanesljivih vladnih bonusov in od pomoči od zunaj. Ni jim lahko.«

In ne, ne bi šla nazaj, je še povedala. »Tudi če se stvari začnejo spreminjati jutri, bo prehod na bolje počasen, jaz pa sem že prestara, da bi spet začela na novo. Bi pa šla na obisk, seveda. Morda tako, kot na obisk sem, v Slovenijo, zdaj vsako drugo leto pride moja starejša sestra, ki je iz Venezuele odšla že pred mano in živi pri hčerki v ZDA. Še se spominja otroštva v okolici Krškega, stara je bila 14 let, ko so odšli, in domače kraje ima še vedno zelo rada.«