Za gledališče z velikim G

V začetku marca ste prevzeli vodenje gledališča, kakšni so bili vaši prvi koraki v tej novi vlogi?

Najprej bi se rad iskreno zahvalil predstavnikom Občine Jesenice za zaupanje in priložnost, ki so mi jo dali, je pa moja situacija nekoliko posebna, saj je to gledališče praktično moj drugi dom. Tukaj sem preživel velik del svojega življenja, zato nisem prišel v popolnoma novo okolje. Z ekipo sem že dolgo povezan, bil sem ljubiteljski igralec, režiser in mentor. Že februarja sem začel prihajati in se postopoma uvajati v delo, a šele zdaj, v teh dneh, se zares začenjam zavedati, kaj pomeni ta funkcija. Zanimiv občutek je, ko sedem na stol v direktorjevi pisarni, ki sem jo gledal že kot otrok, v času pokojnih direktorjev Mirana Kende in Alenke Bole Vrabec, in kjer sva zadnjih petnajst let skupaj z Branko Smole zasnovala mnogo odličnih projektov. Nenadoma pa sem jaz tisti, ki sedi na tem mestu ...

Trenutno sem predvsem zelo motiviran in vznemirjen. Vsak dan prihajam v gledališče z željo, da bi čim bolje spoznal sistem in svoje odgovornosti. Zelo pomembno je, da se tukaj počutim varno. Ekipa je izjemna in imam občutek, da mi stojijo ob strani. Kolegica direktorica mi je rekla: »Prvo leto samo opazuj in spoznavaj sistem, potem bo vse lažje.« In prav to zdaj počnem.

Napovedali ste kar ambiciozen program. Lahko poveste nekaj več o načrtih?

Program, ki ga predstaviš na razpisu, je vedno nekoliko ambiciozen, saj takrat predstaviš svoje ideje in želje. Realnost pa je pogosto povezana predvsem s financiranjem.

Trenutno so moje največje želje predvsem infrastrukturne. Stavba je energetsko zelo potratna – izgublja toploto skozi okna in izolacijo. Poleg tega se je pokazalo, da je tudi oder v precej slabem stanju. Ko so pred leti obnavljali streho, odra niso vključili v prenovo. Pri večjih predstavah se zato že opazi upogibanje desk, kar pomeni, da bo treba v prihodnje razmišljati tudi o tem.

V naslednjih letih bom zato zelo pozorno spremljal državne in evropske razpise. Obstajajo dobri primeri, kot je denimo prenova Kulturnega doma v Črnomlju, kjer so večji del sredstev pridobili iz evropskih skladov. To pomeni, da so možnosti tudi za manjša mesta in kulturne domove.

Kakšen pa bo program v umetniškem smislu?

Za zdaj ostajamo pri dveh lastnih produkcijah na leto. Če se bo izkazalo, da finančne možnosti to dopuščajo, bi morda lahko dodali še tretjo. Bomo pa verjetno morali posegati zlasti po komedijah. Obisk predstav, ki niso komedije, je namreč pogosto precej slabši. A to ne pomeni, da bomo delali lahkotne ali nekakovostne komedije. Nasprotno – želimo ustvarjati kakovostne komedije. Še danes se na primer radi spomnimo predstav Pokvarjeno in Gospa poslančeva, ki smo ju uprizorili pred leti in sta bili odlični klasični komediji.

Ohranili bomo tudi otroško, osnovnošolsko in mladinsko skupino, saj je podmladek ključnega pomena. Velik izziv pa ostaja, kako mlade dolgoročno obdržati v gledališču, saj se po odhodu na študij v Ljubljano le redki vrnejo nazaj. Glasbeni abonma ostaja, prav tako pa bomo poskušali k sodelovanju povabiti tudi nove režiserje in ustvarjalce.

Veliko govorite o mladih. Zakaj je tako pomembno, da so mladi del gledališke ustvarjalnosti?

Eden največjih izzivov je pravzaprav delo z mladimi. Ne izgubljamo samo občinstva, ampak tudi mlade ustvarjalce. Pogosto slišim, da se mladim gledališče zdi prevelik angažma – treba je priti na predstavo, sedeti dve uri v dvorani, medtem ko imajo doma na voljo ogromno digitalnih vsebin.

Zato se mi zdi zelo pomembno sodelovanje s šolami. Na Jesenicah imamo gimnazijo, ki že vrsto let organizira dramski festival. To je izjemen potencial. Škoda bi bilo, da ta energija ostane ločena od gledališča, ki stoji praktično čez cesto.

Želim si, da bi našli način, kako to sodelovanje sistemsko okrepiti. Gledališče ima infrastrukturo, tehnično opremo in izkušnje, mladi pa energijo in ustvarjalnost. Zato bomo verjetno morali pristopiti bolj aktivno – ne samo z objavami na spletni strani, ampak tudi z neposrednimi predstavitvami po šolah. Pomembno je, da mladim ponudimo priložnost in jih povabimo k sodelovanju.

Vaše dolgoletne izkušnje iz drugih gledališč bodo verjetno dragocene tudi za delo tukaj?

Absolutno. Ko sem po akademiji začel delati v profesionalnem gledališkem prostoru, sem hitro ugotovil, na kako visoki ravni pravzaprav deluje tudi naše gledališče – predvsem kar se tiče ekipe in profesionalnega odnosa do dela. Ko k nam pridejo zunanji režiserji ali ustvarjalci, jih vedno sprejmemo zelo odprto in profesionalno. V nekaterih gledališčih so odnosi lahko precej bolj zapleteni. Pri nas pa vlada zelo dobra delovna atmosfera. Čeprav nismo mestno gledališče, se po profesionalnosti dela pogosto ne razlikujemo veliko od profesionalnih gledališč.

Kaj pa kino? Znano je, da jeseniški Kino Železar zadnja leta žal životari, zaradi slabega obiska se je umaknil tudi Moj kino ...

Kino je pravzaprav še večji finančni izziv. Če bi želeli kino resno obuditi, bi to zahtevalo precejšnjo investicijo, predvsem v prenovo dvorane. V trenutnem stanju dvorana namreč ni na ravni, na katero bi lahko bili kot mesto ponosni. Če bi nam uspelo pridobiti večja sredstva – podobno kot v primeru nekaterih drugih kulturnih domov –, bi bilo smiselno razmišljati o celoviti prenovi prostora. Ne samo o tehnični opremi, ampak tudi o sami zasnovi dvorane.

Danes se je namreč kino precej spremenil. Veliko kinodvoran uspešno deluje predvsem v nakupovalnih središčih, kjer je obisk povezan tudi z drugimi dejavnostmi – ljudje gredo po nakupih, potem v kino in morda še v McDonald's. Klasične samostojne kinodvorane imajo zato pogosto več težav z obiskom.

Zato se mi zdi zanimiva tudi ideja o bolj butičnem pristopu. Morda manjši kino, podoben konceptu, kot ga ima Kinodvor v Ljubljani, kjer je poudarek na posebni izkušnji gledanja filmov. Sam prostor pa bi lahko bil zasnovan bolj fleksibilno. V nekaterih gledališčih imajo na primer možnost različnih postavitev – od klasične gledališke dvorane do klubske postavitve z mizami in stoli, kjer lahko obiskovalci med predstavo ali dogodkom tudi kaj popijejo. Tak prostor je potem primeren za gledališke predstave, koncerte, kabare, standup večere ali filmske projekcije. Takšna rešitev bi omogočila, da bi en prostor služil več različnim kulturnim dogodkom. Seveda pa je za kaj takega potrebna temeljita prenova dvorane.

Ena od vaših vizij je tudi, da bi gledališče skušali zapeljati v smeri večje profesionalizacije. Jesenice si verjetno zaslužijo mestno gledališče.

Moja želja je, da bi gledališče v prihodnosti naredilo korak proti določeni obliki profesionalizacije. Ne govorim o popolni spremembi sistema, ampak o hibridnem modelu, kjer bi se lahko združili profesionalni in ljubiteljski projekti.

Če bi imeli status mestnega gledališča, bi lahko pridobili tudi programska sredstva ministrstva za kulturo. To bi pomenilo večji proračun za produkcije in več možnosti za razvoj. Takšne spremembe pa so seveda odvisne od širše podpore mesta in države.

Gledališče je namreč pomemben del identitete mesta. Brez kulturnih ustanov, kot so gledališče, športna dvorana ali koncertni prostori, mesto hitro postane zgolj spalno naselje. Prav zato se mi zdi pomembno, da te stvari ohranjamo in razvijamo.