Vse se je narobe obračalo

»Doma sem postal še dodatna tarča, ker sem se poročil z žensko, ki je imela 'gluho roko'. Kot otrok si je poškodovala živec, a tisti, ki ni bil pozoren, ni opazil, da je kaj narobe. Anča je bila in je še najboljša žena na svetu!«

Jernej nadaljuje svojo zgodbo: »Kot sem že omenil, je mama še zelo mlada postala dementna. Ni bilo lahko z njo. Teta mi je nekoč rekla, da ne zmore več. Pa sva skrb zanjo prevzela z ženo. Ker sva imela samo en avto, sem se velikokrat pripeljal s kolesom. Predstavljate si, kako sem se, moker do kosti, kadar je deževalo, počutil pred zaklenjenimi vrati! Včasih je to storila mama, včasih brat, saj mi je rad nagajal. Tudi kuhala sva z ženo. Če mame nisem sam nahranil, je bila lačna do naslednjega dne, ko sem spet prišel. Bratu je bilo vseeno zanjo.

No, potem pa je prišel njihov čas, eden za drugim so se poslovili od tega sveta. Nekako sem upal, da bodo starši vsaj hišo pošteno razdelili na dva dela. Žal sem se zmotil. Že za časa življenja sta jo prepisala na brata. Meni je ostalo samo nekaj malenkosti: star očetov avto in nekaj denarja (1300 nemških mark) na računu. 'So že vedeli, kaj je prav,' mi je govoril Jože, medtem ko mi je mahal z oporoko pred nosom in se mi škodoželjno smejal. Prikimaval sem mu, čeprav sem v sebi čutil, da nekaj ni v redu. Sprva sem res verjel, da so me starši pustili na cedilu še po smrti. Potem sem začel raziskovati. Morate vedeti, da sem preprost človek brez šol, pogosto nisem znal niti prav spraševati. Oporoka je bila overjena pri notarju z dvema pričama: z nekima Ivanom in Petrom, ki naj bi bila iz sosednje vasi. Poštarica, ženina prijateljica, mi je dala naslove vseh štirih moških s tem imenom, ki so tam živeli. Obiskal sem jih, mojega brata so sicer poznali, a z njim niso imeli nobenega opravka. Bili so celo užaljeni, ker so mislili, da jih hočem obdolžiti goljufanja.

Sumi, da je brat oporoko ponaredil, so se začeli kopičiti. Zbral sem pogum in obiskal nekega odvetnika ter ga prosil za pomoč. Ko je opazil, s kakšnim strahom stojim pred njim, me je povabil, naj sedem. Najbolj sumljiva se mu je zdela notarjeva štampiljka. Žig je bil precej zamazan, a ko je primerjal notarjev podpis z nekimi drugimi uradnimi dokumenti, ki jih je imel na mizi, je zmajal z glavo. Potem se je zapičil v datum 11. januar 1993. Malo je pobrskal po nekem zvezku, me pogledal in rekel: 'To je goljufija! Leta 1993 notarske pisarne sploh še niso delovale!' Svetoval mi je, naj stopim na policijo in brata prijavim.

Imel sem občutek, kot da me je s kolom po glavi. Da bi šel na policijo?! Niti v sanjah ne! Že če sem kakšnega policista srečal na cesti, me je bilo strah! Srce mi je razbijalo kot noro. Zbral sem pa toliko poguma, da sem se odpravil k bratu. Žal se mi je le smejal, ko me je zagledal. 'Spomni se, kaj so starši rekli! Samo Jože je nekaj vreden! Marš, izgini, da te ne vidim več! Hiša je moja.'

Ves obupan sem se odpravil domov. Žena me je objela in mi rekla, naj bom vesel, da imam njo. Minilo je kar nekaj let, a bolečina 'zavrženega sina in brata', ki se mi je nalegla v dušo, ni hotela izginiti.

Potem pa je prišel tisti klic. 'Jože je zbolel – rak na pljučih, zelo hudo je z njim,' mi je povedal eden od njegovih sosedov. Ženi nisem ničesar omenil. Bilo me je kar malo strah, kaj bo rekla. Po malici sem se odpravil k njemu. O, v kakšni zapuščeni in zanemarjeni revščini je živel! Bil je sam, brez žene, brez prijateljev. V bolnišnici v Ljubljani so ga operirali, in ker doma ni imel nikogar, ki bi ga negoval, je čakal na sprejem v dom za starejše. 'Jernej, prosim te,' je rekel ves šibak. 'Nimam nikogar. Me lahko vzameš k sebi?' Usmilil sem se ga, srce mi ni dalo, da bi mu rekel ne. Kljub vsemu je bil moj brat. 'Napisala bova oporoko, v kateri ti prepustim hišo. Za nego, za vse hude reči, ki so ti jih storili tudi starši. Obljubim.'

Verjel sem mu. Mislil sem, da ga je bolezen spremenila in iz njega naredila človeka. Meseci, ki so sledili, so bili pekel. Jože je bil težak bolnik, saj se je rak že razpasel. Ponoči je kričal od bolečin, zahteval hrano ob čudnih urah, četudi ni mogel vase spraviti grižljaja, se pritoževal nad vsem. Menjal sem mu plenice, dajal zdravila, vozil na kemoterapije. 'Zakaj to delaš, zakaj se naprezaš?' me je vprašala žena. Nisem vedel, kaj naj ji odgovorim, le stisnil sem se k njej. Na poti v službo, kadar sem bil sam v avtu, sem sanjal o hiši, kako jo bomo preuredili, da bodo imeli moji otroci kje bivati. Spet drugič sem si predstavljal, da jo bomo prodali, odplačali lastne kredite, si kupili nov avto. Čez sedem mesecev trpljenja in odpovedovanja je brat umrl. Pokopali smo ga v domači vasi, ob starših. Stopil sem do odvetnika z oporoko v roki – tisto, ki jo je lastnoročno, ob prisotnosti treh prič, napisal po prihodu k meni. Odvetnik je zmajal z glavo: 'Jernej, žal, nič ne bo. Njegovi kockarski in drugi dolgovi so tako visoki, da jih ne bo poplačala niti prodaja hiše.' Bil sem kot v šoku. Dolgovi! Izkazalo se je, da je Jože dolgoval različnim posameznikom sumljivega porekla, celo bližnjim sosedom, sorodnikom in prijateljem. Hiša je šla na dražbo, denar pa so si razdelili upniki. Ne vem, če vas bo zanimalo, a trije od njih so se v gostilni sprli in stepli, enega, ki so ga zabodli, so potem odpeljali v bolnišnico. Jaz pa sem spet ostal praznih rok. To me je zlomilo. Še danes, po več letih, me boli, ker ne razumem, zakaj me starši niso marali in zakaj me je brat še v času, ko je umiral, grdo izkoristil. Kje je imel vest?! Kadar grem na pokopališče in se peljem mimo rojstne hiše – zdaj stoji tam manjši blok – me stisne pri srcu. Žena mi pravi, da imamo drug drugega. In res, otroci so zrasli, razveseljujejo naju vnuki. Včasih se vprašam, ali bi, takšen kot sem, lahko naredil drugače. Mogoče bi moral vztrajati pri tožbi, se čemu odpovedati, da bi plačal odvetnika. Življenje je polno odločitev, ki jih človek kasneje obžaluje.«