Vse, kar je naslikal, je najprej videl

Karel Zelenko sodi med tiste redke ustvarjalce, pri katerih dolgo življenje ni zgolj biografsko dejstvo, temveč neprekinjen ustvarjalni tok. Njegovo delo že več kot osem desetletij vztrajno govori o človeku – o njegovi ranljivosti, strasteh, zmotah, upanju in vztrajnosti. Tako o umetniku ob aktualni razstavi njegovih del, ki so jo v Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pred dobrim tednom dni, pravi vodja galerije Marko Arnež: »Razstavo smo pripravili ob slikarjevi stoletnici, pred nami pa je izbor od 116 grafik, ki jih je umetnik podaril galeriji, desetina poslikanih keramičnih krožnikov, ilustracije in tu v pritličju slike iz njegovega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Ta dela potrjujejo, da ustvarjalna nuja ne pojenja – spreminja se le način, kako se izreka.«

Ob slikah v pritličju in grafikah, ilustracijah ter keramiki v prvem nadstropju je prav tu na ogled tudi najnovejši film, v katerem so umetnika posneli pri delu in pogovoru v njegovem ateljeju. »Ko hodimo med razstavljenimi deli, vidimo, da gre vedno za človeka, za njegove strahove, želje in spomine, za svet, ki ni vedno preprost. Razstave sicer nismo posebej naslovili, a naj si naslov Vedno znova tokrat izposodim iz likovne pesniške zbirke, ki je nastala v sodelovanju z Miroslavom Košuto,« nadaljuje Marko Arnež. Nedavno preminuli pesnik, tržaški Slovenec, je namreč svojo zadnjo pesem – ta je ostala nedokončana – napisal prav prijatelju Karlu Zelenku za to zbirko, ki bo izšla pri Galeriji Prešernovih nagrajencev. »Ta misel mi je blizu, vedno znova gledamo, vedno znova razmišljamo, vedno znova se vračamo k podobam, Vedno znova je kot misel o ponavljanju, vztrajanju in o tem, kar preseže čas posameznega dne,« še poudari vodja galerije; da pa je najpomembnejše to, da se je umetnik v visoki starosti tudi sam udeležil odprtja razstave.

Dela posvečena človeštvu in življenju

Razstavo je kuriral umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, odličen poznavalec življenja in dela Karla Zelenka, tudi njegov osebni prijatelj. Kot je dejal, sta se s slikarjem posebno v zadnjem času ob pripravi razstave veliko srečevala v njegovem domačem ateljeju. »Nekaj posebnega je, da lahko predstavljamo umetnika s sliko, ki jo je naslikal ob koncu prvega stoletja svojega življenja in na začetku drugega. Seveda pa smo pri izboru del poskušali narediti nekakšen pregled skozi nekoliko širši Zelenkov opus. Za njim ni le sto let življenja, ampak tudi osem desetletij predanega dela, likovnega ustvarjanja. Različna njegova dela, slike, grafike, keramika, ilustracije v sebi tudi nosijo močno izpovednost,« je zbrane nagovoril Iztok Premrov in poudaril, da je Zelenko pri svojem ustvarjanju vselej izhajal iz človeka. »Večina njegovih tem je posvečena ljudem, človeštvu, življenju, vsemu, kar se v svetu dogaja, na žalost tudi vojnam, ki jih je spremljal že od svojega dvajsetega leta, ko je mladenič ob koncu študija na Dunaju doživel prva bombardiranja avstrijskega glavnega mesta.«

Kot nadaljuje Premrov, razstavo začenja z njegovo lastno podobo, avtoportretom v njegovem ateljeju, kjer se je ves čas rojevalo vse, kar je potem nastalo zraslo in se pojavilo, kot je lepo zapisal Miroslav Košuta v to nedokončano pesem, uokvirjeno na stenah za ljubitelje njegove umetnosti. Sledi nekakšen prehod od Zelenkovih zgodnjih del, ko je slikal še z oljnimi barvami, ko je uporabljal jajčno tempero, do kasneje, ko so mu začele nekoliko pešati roke in je začel uporabljati barvne krede in z njimi dokončal slike. Na ogled je tudi trenutno njegova zadnja slika Pieta, na katero je zadnje poteze naredil še pred dobrim mesecem, dvema.

Umetnost mu daje življenjsko moč

»Njegovo ustvarjalnost smo skušali pripeljati pred gledalca tudi skozi intimne ali drugačne dogodke v povezavi z družino. Med njegove ljubezni sodijo tudi filmi, in kot je sam dejal, da je ta pogled nazaj na svojo družino, na svoje mladostne čase skozi likovnost naredil po vzoru Fellinijevega Amarkorda (spominjam se ...), tu so podobe očeta, mame, kot otrok je odraščal v družini vrtnarjev in cvetličarjev,« pojasnjuje avtor postavitve, da je bila ena njegovih velikih ljubezni tudi majhen podeželski, potujoči cirkus. Cirkuški svet je nedvomno tisto razigrano v njegovih delih in je posebno opazen tudi v grafičnih stvaritvah, izjemno natančnih jedkanicah. Tu so teme razširjene tako v mitološke prizore kot v profane teme. Da je vse, kar je naslikal, najprej moral tudi videti, doživeti.

Prizori, ki jih niza v svojih slikah, so vselej povezani z njegovim osebnim odnosom do akterja, ki ga je upodobil, do situacije, ki jo je likovno predstavil. Nekako se drži gesla, da bodi to, kar si, in pri tem vztrajaj. Premrov s tem povezuje tudi Zelenkovo motiviko zadnjih let, ki je povezana z grozoto vojn, ki trajajo v svetu. Zelenko je bil vselej aktiven umetnik, a hkrati tudi optimist. Prepoznavne so njegove istrske podobe, motivi iz Grožnjana, kjer je pogosto bival z družino.

»Drži se načela, da mora človek izhajati iz svojega prostora, saj iz svojega okolja ustvarja tudi sam. To pomeni, da je dejansko vsa njegova umetnost posvečena nam, ki ga spremljamo – ljudem, človeštvu, našim dobrim stvarem, veselim in tudi žalostnim dogodkom in neumnostim, ki jih napravi človeštvo,« je še povedal Premrov.

Razstavo je odprl državni sekretar na ministrstvu za kulturo, mag. Marko Rusjan, ki je med drugim povedal: »V čast mi je, da lahko danes odprem razstavo del umetnika, ki je toliko časa lahko ustvarjal in še vedno ustvarja. To kaže, da ima umetnost neko posebno moč in človeka žene, da se skuša z njo izražati in občudovati življenje.«