Vsak naslednji otrok je lepši

»Prva povojna desetletja sploh ni bilo moderno, torej – zaželeno – imeti v družini kaj več kot enega ali dva otroka. Mlada žena pa jih je imela že pet. Soseda, mati edinca, jo je brez prikritega začudenja vprašala, kako ti, da imaš kar pet otrok, saj jih imajo povsod manj. 'A veste, soseda, pri nas je drugače: vsak, ki ga rodim, je lepši! Zato komaj čakam, da se naslednji rodi!' Soseda se je zamislila, molčala in ni več nič spraševala.« / »Ne vem, če so bili njegovi starši navdušeni nad njegovo izbiro. Ob srečanjih v Podgori se nas je oklepala zadrega. Sama sem želela napraviti kar najboljši vtis, čeprav nisem vedela, kaj naj bi to bilo in kakšna naj bi bila. Še sreča, ker nisem vedela, da je mama Ivanka govorila, samo mestne ne pripelji domov, kdo bo pa delal! Pa tudi katera izmed mladih sosed iz vasi mu je bila namenjena. Zanj je bila že tudi pripravljena spalnica iz češnjevega lesa, ki je samevala v zgornjem delu hiše čakajoč na vrnitev sina, ki je že pred več kot desetletjem zapustil Podgoro. A upanje staršev, da se vrne vsaj eden od dveh, nikoli ne ugasne. Do te sobe je v času adaptacije vodila ozka dila, ki je bila potegnjena čez odprtino odstranjenega stropa hleva in stopnicami. Hlev so morali izprazniti – imeli so kravo, vse krave v Poljanski dolini so imenovali Cika, zajčke, enega prašiča in kure. Ne vem, kam so vse to oddali za tisti čas, ko so prenavljali, vem le, da je bil hlev prazen, le nekaj gnoja, slame in odpadkov je ležalo na tleh. Ponoči sem po tej dili po vseh štirih plazila k njemu, v to njemu namenjeno zakonsko spalnico. Bila je sicer majska svetla noč, a na podeželju sta tema in tišina tako oglušujoče neprodirni, da sem z roko segla v praznino mimo deske in padla v globino hlevske gradbene jame. Zaropotale so deske in šara, v katero sem priletala, pa tudi moj predirljiv, v strahu in grozi spočet krik, je spravil na noge vse, ki so tedaj že spali. Mama Ivanka je zavpila, Tone, poglej kdo trama po hiši – cigajnerji nam kradejo. Ko je posvetila baterija v hlev in osvetlila prostor in mene, je ata Tone rekel, niso cigajnerji, samo novo Ciko smo dobili! Potem smo se vsi zasmejali ...« (str. 195, 558–559)

Navajam dva odlomka iz te zajetne, dragocene in berljive knjige, že šestdesete iz zbirke Glasovi. Prvi, zapisan na Hotavljah pred 2005, pojasnjuje njen naslov. V drugem pa Barbara Brecelj iz Ljubljane pove, kaj se ji je zgodilo v Podgori, ko sta bila ona in njen bodoči mož, pisatelj Vladimir Kavčič, še dekle in fant. In to sta le dve od 1464 pripovedi. Povabljeni k branju, ne le Poljanci, kar vsi Gorenjci.