Vsak dan nekaj novega

Francoska Jakobova pot, ki se začne v Saint-Jean-Pied-de-Portu v Franciji, blizu Pirenejev, je najstarejša in priljubljena pot romanja, ki vodi do Santiaga de Compostela na severozahodu Španije in je dolga približno 780 kilometrov. Prehodili so jo tudi štirje junaki, Mojstrančanka Lara Žnidar s fantom Maticem Čotom ter njuna nepogrešljiva spremljevalca Giovanni in Albert. Pravzaprav so pot še podaljšali in jo zaključili na rtu Finisterre, t. i. koncu sveta. V štiridesetih dneh so prehodili 1106,5 kilometra in obiskali 196 krajev.

Giovanni in Albert

Zanimivo, mladostno prijetno je bilo Larino in Matičevo nedavno predavanje o njunem Caminu v dvorani Aljaževega prosvetnega doma na Dovjem. A spoznajmo še Giovannija in Alberta. Lara priporoča, da tisti, ki se podajate na Camino, svojemu nahrbtniku nadenete ime. »Z 'ruksakom' preživite cele dneve. Z njim se pogovarjate, kregate, z njim se smejete, jokate. Če daš 'ruksaku' ime, je vse precej lažje, ker potem lahko vsaj nekoga kriviš za vse svoje probleme na poti.« Njen je bil Giovanni, a je tudi Matic na neki točki spoznal, da bi bilo dobro, da poimenuje svoj nahrbtnik. Alberta si je domislil iz španske izpeljanke albergue, kar pomeni hostel.

»Ti greš hodit Camino? A si že v krizi srednjih let al' kaj?« Lari se je to zdel najbolj posrečen komentar, kar jih je dobila. Ideja se ji je porodila na celovški univerzi, kjer študira, ko je profesorica študente vprašala, ali je kdo že razmišljal o tem, da bi napisal kakšno knjigo. »In sem rekla: šla bom na Camino in o tem nekaj napisala. Ali pa narisala. Nekaj že.« Novembra 2023 se je porodila prva ideja o Caminu, januarja 2024 sta se zaljubila Lara in Matic, novembra 2024 so bili skupni načrti o Caminu še nekje v oblakih, aprila letos sta se odpravila na to pot. Iz Pariza, ki sta si ga najprej ogledala, sta se z vlakom odpeljala v Saint-Jean-Pied-de-Port, uradno izhodišče za francoski Camino, kjer sta v sprejemni pisarni dobila tradicionalni simbol Jakoba, školjko pokrovačo, ter navodila in neke vrste potni list, na katerem sta zbirala štampiljke na poti, da sta na koncu dobila certifikat o opravljeni poti. »Pojma nisva imela, kako Camino deluje. Najprej sva se morala nekajkrat izgubiti, preden sva 'pogruntala', da morava slediti rumenim puščicam, ki so bile povsod na poti; na tleh, po zidovih ...«

Zdaj gre pa zares!

Doživeto je bilo njuno opisovanje. Najprej proti Pirenejem, v megli, mrazu; a bližje vrhu sta bila, bolj se je nebo odpiralo. Najboljši približek je, kot da bi prečkal Vršič, le da Pireneji niso tako strmi, so pa dolgi in se vlečejo, sta povedala. Matic se spominja, da je imel kar nekaj bitk sam s sabo, ker ni hribolazec. A mu je nekdo rekel, da Slovencev pa hribi že ne bodo povozili. Po dobrih dvajsetih kilometrih prehojene poti sta na vrhu pričakovala prigrizek in kavo, a ostala brez njiju. Spoznala pa sta 70-letnega Američana Joeja, ki je imel v njuni zgodbi veliko vlogo. Še 13 kilometrov poti ju je tisti dan ločilo do vasice, kjer sta bila nagrajena s kavo, oba sta namreč kavoholika. »Lahko si samo zamislite, kako je bila tista kava dobra. Na Caminu se zaveš, kako so majhne stvari zares pomembne. Ko ene stvari nimaš na dosegu roke, jo toliko bolj ceniš.«

Vsak dan sta prehodila 20, 25 ali 30 kilometrov, ne vedoč vnaprej, kje bosta tisti dan pristala, jedla, spala. »Vsak dan hodiš, pavze ni, in ko glava to dojame, to postane izziv. Nisva pa razmišljala, kaj bo naprej.« Na poti sta spoznala različne romarje, zelo pomemben del Camina so bile tudi skupne večerje z naključnimi popotniki.

Camino je kot življenje

»Če je bil prvi teden sončen, postlan z rožicami, nasmehi in dobro voljo, je bil drugi teden čisti kontrast,« se spominja Lara. Izkusila sta veter, točo, dež, mraz in monotono pokrajino. Kot da si ujet sam vase, je dejal Matic; a so po drugi strani na plano privreli spomini, za katere sta mislila, da so že davno pozabljeni. Spomnila sta se tudi na to, kar jima je povedal Joe. »Camino je kot življenje. Tako tukaj kot v življenju ves čas sledimo puščicam, ki nas vodijo po pravi poti. Glavna razlika je v tem, da so na Caminu rumene puščice narisane na kamnih, v življenju pa puščice predstavljajo ljudi in odločitve, ki jih sprejemamo. Na nas samih pa je, ali jim bomo sledili ali ne in ali bomo iz življenja naredili največjo dogodivščino ali muko. Tudi če s poti kdaj zaidemo in puščice ne vidimo, to ne pomeni, da smo za vedno izgubljeni. Ko se obrnemo vase, se puščice nenadoma pojavijo in spet smo na pravi poti.«

Na fotografijah, podprtih z opisi, sta pokazala kraje, ki sta jih obiskala, tudi nekaj večjih mest, kot so Pamplona, Burgos, León, Sarria ... V Burgosu sta bila na velikonočni konec tedna, ko se je pojavilo prvo domotožje. Z velikonočnimi jedmi v nahrbtniku in v močnem vetru sta nadaljevala pot, ko je Matica začela boleti noga. »To naju je opozorilo, da Camina ne moreš prehiteti. Kar imaš pred sabo, je naslednji korak, kot je to v realnem življenju, in če se na to osredotočiš, lahko prideš, kamor želiš.« Prečkala sta štiri pokrajine v Španiji, nazadnje Galicijo, ki ju je najbolj navdušila, ker je najbolj podobna našim krajem, folklori, zgodbam.

Objemi so povedali vse

»Težko je opisati občutke, ko se bližaš katedrali v Santiagu de Compostela. Počutila sem se kot otrok, ki čaka na božič. Objela sva se, sezula čevlje in samo gledala,« se spominja Lara, Matic pa: »V Santiagu naju je pričakal Joe skupaj s svojo družino in naju objel. Povabili so naju na večerjo. Z Joejem sva v stiku, spomladi z družino verjetno pridejo v Slovenijo.« V Santiagu sta srečala še druge popotnike, ki sta jih srečevala na poti, objemi so povedali vse.

»Ko si enkrat pri katedrali v Santiagu, se telo sprosti in je težko iti naprej. Vedela pa sva, da greva na morje.« Do skrajne severozahodne obale Atlantika, za katero so včasih mislili, da je konec sveta, rta Finisterre, so bili še trije dodatni dnevi hoje. »Ko sva prispela, sem jokala kot dež,« se spominja Lara. Romanje sta zaključila v Muxii, ribiški vasici, in se z avtobusom vrnila v Santiago še na svoj zadnji podvig: ob enajstih zvečer peš do letališča. In luna jima je – kako pomenljivo – svetila celo pot.