Vinska klet

Z vinsko trgovino sta se na Gorenjskem ukvarjala v manjšem obsegu še Grajzar v Kranju in neko podjetje na Jesenicah. Po drugi vojni je imel Benedik kot upravnik podjetja Vino-pivo iz Kranja podružnico na Bledu.

Pri Franckovih je Ana Fister vodila vse pisarniške zadeve, izstavljanje računov in podobno. Klet je vodil kletar, imeli so tudi sodarsko delavnico s sodarjem.

Na enem od sodov v kleteh pri Štrithu je bil vgraviran Gregorčičev verz: »Le pij me vsakterij, a bratec poprej moč nog in možgan si preveri, potem pa kozarce si štej.« Leta 1980 je stric Eša originalni zapis in pismo Janeza Paulina odnesel k sebi v Kranj.

»Virti«, to se pravi gostilničarji, so vino naročili in ga morda sami prišli iskat ali pa so ga hlapci s konjsko vprego vozili do naročnikov, vse do Jesenic. Vino so v sodih, velikih od 30 do 150 litrov, razvažali do gostilničarjev (glej Strokovnjak za vino).

Obvestila kletarju, naj natoči sod za gostilničarja, so potovala z listkom, ki ga je Atek na primer dal mojemu očetu, ta pa ga je nesel do kletarja pri Štrithu. Kot moj oče piše v svojih spominih, se je nekoč na poti začel igrati s »sošolarji« in je na listek pozabil. »Pa je prišel z vozom birt po vino, pa ni bilo natočeno – to je bil cirkus in je (moj oče, op. a.) bil prvič in zadnjič tepen.«

Takrat telefona še ni bilo, imeli pa so ga žandarji, ki so bili pri Štrithu, in ti so »šli na roko«. Leta 1938 so telefon dobili tudi pri Franckovih, vendar so ga morali sami napeljati z dvema žicama iz Podnarta.

»Mami« je skrbela za račune, zanje je uporabljala stare kuverte. Takih so, odkar pomnim, imeli visok kup tudi moj oče in njegovi dve sestri. S stricem Ešom pa pred njegovim bivanjem v domu za ostarele nisem bila toliko v stiku, da bi vedela kaj več o njem. Oba, moj oče in teta Marija, sta rabljene kuverte uporabljala za vse stike v sorodstvu. Žige in druge zapise sta prelepila z belim robom, ki je bil takrat na polah znamk, včasih pa tudi samo z belim papirjem, ki ga je moj oče namazal s čopičem, ki je bil del lepila v okrogli plastični embalaži. Ni bil Araldite, ampak neka druga znamka večnamenskega dvokomponentnega lepila, ki jo je vedno uporabljal.

Nekoč mi je uradnik na neki pošti na Dunaju brez vsakršnega iskanja izročil očetov paket in ob tem ogorčeno dejal, da je kuverta že rabljena. Moji sestri kot najstnici pa je sošolka z letovanja poslala razglednico, na kateri je navedla le ime, priimek in mesto. Čeprav ulica ni bila navedena, je razglednica prispela – ni dvakrat reči, da so si v razdelilnem središču zapomnili kuverte, ki so pogosto hodile na naš naslov!

Kot je povedal Lado Trogerlič, sosed iz Podbrezij: kapitalizem med obema vojnama je bil zelo krut. Na Franckovem posestvu je cele dneve delalo od štirideset do petdeset hlapcev. Za minimalno plačo, kot je menil. Vino so razvažali do Bohinja in do Kranjske Gore. A niso toliko delali le hlapci – »Mami« je vstajala sredi noči, da bi sprejela sod, ki je pravkar prispel, in ob 4. uri zjutraj uredila vse potrebno popisovanje.

Le ena pot vodi do uspehov in bogastva – Max Weber jo je podrobno opisal v svojem delu Protestantska etika in duh kapitalizma: marljivost, disciplina in etika. Vse do današnjega dne se ni pri tem nič spremenilo – tako tudi moji članki nastajajo sredi noči. Z izjemo »žlahte«​, ki je odraščala v komunizmu, sem pri vseh Franckovih poznala le ta slog življenja. Iluzorno je misliti, da obstajajo drugačne poti.