Velika vojna in Atek

Atek se je rodil 29. 2. 1896, samo nekaj tednov po smrtni nesreči njegovega strica Janeza. Glej Father John in Franciska Majzelj in Father John. Najverjetneje je hodil v ljudsko šolo v Podbrezje, varovala ga je, enako kot sestro Mimo in teto Marijo pozneje, Marija Mala Kavčič (umrla je leta 1931, njen grob je v Podbrezjah). Gimnazijo je obiskoval v Kranju in leta 1914 maturiral z odličnim uspehom. V razredu sta bila odlična še Janša, ki je na fronti v Galiciji leta 1915 izgubil obe nogi in pištolo obrnil proti sebi, in Joža Žontar, pozneje profesor zgodovine mojemu očetu na kranjski gimnaziji. Atek, Janša in še nekateri drugi so bili preporodovci – Žontar pa ne. Preporodovci so bili člani mladinskega prevratniškega gibanja, tako imenovanega Slovenskega narodnega prebujanja. Bili so projugoslovansko, torej protiavstrijsko usmerjeni, podobno kot člani Mlade Bosne. (Glej Cesarji Avstro-Ogrske ter Franckovi in spremembe.) Zdi se, da se je istega leta vpisal na pravo na Dunaju. Pri hiši v Ročevnici je še bil njegov indeks, a ga je maja 1980 odnesel stric Eša, skupaj z originalnim Gregorčičevim verzom in pismom Janeza Paulina. Več o tem pozneje.

Prva svetovna vojna mu je pretrgala študij prava na Dunaju – in ptičjerejo. Več o slednji pozneje. Atek se je javil v vojsko kot enoletni prostovoljec (Einjähriger Freiwilliger), želel je preiti na srbsko fronto, a ga je stric Tomše preusmeril. (Glej Atek in teta Mima.) Takšne dezerterje so takrat Avstrijci, če so jih zajeli, obesili. Atek je pravil, da ko je bil leta 1915 v vojašnici, je nenadoma zadonela vojaška godba, kot da bi prišel najvišji obisk. Prišel je stric Tomše na konju in se pozanimal, kako je z njegovim nečakom. (Glej Podmaršal Tomše.) Tudi poznejšega prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), znanega matematika, je Josip Tomše rešil vojaške službe. Poslal ga je poučevat na vojaško šolo, tako da mu ni bilo treba oditi na fronto.

Atek je bil na tirolski fronti, kjer se je boril proti Italiji, in sicer kot poročnik v topništvu v nemškem bataljonu. Ko pa je bil v Salzburgu, ga je šla obiskat njegova mati, Fani Majzelj, in mu med drugim prinesla klobase.

Če si je to moj oče prav predstavljal, so kanon vlekli trije pari konj, poleg pa so jahali oficirji. Atek je bil prav na fronti, tudi visoko v gorah Južne Tirolske, v opazovalnici, kjer so Italijani prejšnjega opazovalca sestrelili. Če bi znal igrati tarok, ga njegov poveljnik ne bi poslal tja, saj bi ga potreboval za 'kvartanje'. Zato je Atek svojim otrokom vedno govoril, naj se naučijo kartanja. Se je pa Atek razglasil za bolnega, zato da bi ga odpustili iz vojske. Neki zdravnik je napisal, da je zelo bolan, drugi pa, da ni z njim nič narobe. Obe pismi sta bili zaprti; če bi ju odprl in enega od njiju vrgel proč, bi odšel s fronte, je povedal otrokom.

Po koncu vojne je Atek sodeloval tudi v bojih za Koroško. Glej Donavska monarhija in Maistrove ofenzive.

Doma je prevzel trgovino in potoval z vlakom po blago (vino, koruzo) v Vojvodino, ker je bilo tam znatno cenejše kot v Sloveniji. Ker je medvojna inflacija uničila denarne zaloge pri Francku, si je moral prvi denar izposoditi. S pomočjo tega kredita se je nekaj časa ukvarjal tudi z dirkalnimi konji. Glej Velika vojna in Beda po vojni.

Po besedah Belizarja Kersiča, je bil Atek strokovnjak za vino. Iz cenenega hrvaškega in srbskega vina je naredil prvovrstno kapljico in jo drago prodajal.