Večjezična realnost

V vojaških bolnišnicah je bilo od leta 1916 naprej mogoče najti plakat v več jezikih o tem, kako se zavarovati pred sifilisom. Še pred tem pa so po stenah viseli plakati o pravilnem umivanju rok pred obedi oziroma po opravljanju potrebe. Tudi tokrat v celoti citiram dr. Tamaro Scheer Die Sprachenvielfalt in der österreichisch-ungarischen Armee, 1867–1918 (Jezikovna raznolikost v avstro-ogrski vojski).

Po eni strani so v vojaški službi bili visoko izobraženi ljudje, ki so tekoče govorili več jezikov, po drugi strani pa so ti imeli opravka z rekruti, ki so govorili samo materinščino, oziroma če so prihajali z dvojezičnih območij, na primer iz Gradca (Graz) ali Celovca (Klagenfurt), so poznali še nemščino poleg slovenščine ali kateri drug jezik.

Tako je škof Emerich Bjelik, ki je napisal priročnik 'Handbuch für die k. u. k. kath. Militärgeistlichkeit', tekoče govoril osem jezikov. Velikokrat je obiskal fronto, imel govore v nemščini, češčini, slovaščini in madžarščini ter dvigal moralo vojakom. Njegov priročnik je bil namenjen duhovnikom, kateri niso obvladali jezik vojaka, a so ga hoteli razumeti.

V nekaterih primerih so oficirji lahko z vojaki in civilisti govorili v angleščini, katera je veljala za te čase kot ekzotičen jezik. Generalštabni častnik Constantin Schneider je bil presenečen, ko je na neki kmetiji v Galiciji, blizu ruske fronte, našel kmeta, ki je tekoče govoril angleško! Kmet je pred tem namreč več let delal v Kanadi. To je omogočila takratna, sicer časovno omejena migracija v ZDA.

Alexander Roda Roda piše o otrocih oficirjev. Imenovali so jih Tornisterkinder; in tudi on je bil eden takih, prav tako teta Anica in stric Fran ter vnuki tete Zefe in strica Tomšeta. Starši so bili različne narodnosti, otroci so se rodili v tretjem okolju, obiskovali so različne šole. Govorili so po več jezikov, velikokrat sploh mešanice jezikov. Tako je Tibor Balla menil, da je bilo nemogoče ugotoviti število madžarskih generalov v avstro-ogrski vojski, saj jih je bilo veliko med njimi takšnih t. i. Tornisterkinder.

Pisma s fronte ali na fronto so cenzurirali, za kar so potrebovali ne le dovolj osebja, ampak predvsem tudi dovolj usposobljenega osebja. Večinoma so to delo opravljali vojni invalidi, upokojeni oficirji ter ženske z višjo izobrazbo – po navadi žene ali hčerke oficirjev. Pisem niso cenzurirali le glede vojaških informacij ali propagande, ampak tudi glede na moralne kriterije, pošta pa je potovala po več mesecev. Da bi pospešili komunikacijo, so uvedli prednatisnjene zelene dopisnice, na katerih je v vseh jezikih Avstro-Ogrske pisalo 'Jaz sem zdrav in se mi dobro godi' ('Gesund-Karten'). Na te dopisnice ni bilo dovoljeno nič dopisati, so pa omogočile hitrejše dopisovanje.

Josip Pogačnik (Japica), takrat delegat hrvaško-slovenskega kluba in tudi sam rezervni oficir, je zahteval, naj 'slovanskih' oficirjev v prihodnje ne dodeljujejo več regimentom, če niso poznali jezikov podrejenih vojaških obveznikov. Dodeljevalo naj bi se jih izključno glede na znanje jezika. Podobno zahtevo so imeli tudi karierni častniki in Kaszmir Rzeczódko, delegat poljskega kluba. Tudi Evgen Jarc, enako kot Japica iz hrvaško-slovenskega kluba na Dunaju, je menil, naj bi oficirji poznali jezike vojakov, ne le kletvic. Ignac Žitnik (*1857), katoliški župnik in delegat hrvaško-slovenskega kluba, pa se je zavzemal, da bi bila nemščina lingua franca v vojski. Glede na to, da je bil znan politik, je bil tudi s takšnim mnenjem verjetno navajen nepriljubljenosti med rojaki.