Večer razmisleka o življenju, telesu in odnosih

Domžale – Kot je pojasnila v uvodu, se je na pot predavanj podala iz zelo osebnega in profesionalnega razloga. Po letih dela v ambulanti je začela opažati, da ljudem kljub obsežnim preiskavam, diagnozam in zdravljenju pogosto ne zna več pomagati. »Medicinsko je bilo vse narejeno, a človek pred menoj ni bil bolje,« je dejala. Prav to spoznanje jo je spodbudilo k iskanju širšega razumevanja človeka, v katerem ima pomembno vlogo tudi čustveni in notranji svet. Danes ima za sabo več kot 1100 predavanj, na katerih povezuje zahodnjaško medicinsko znanje z vzhodnjaškimi pogledi ter izkušnjami, ki jih je pridobila ob delu s paliativnimi bolniki. Ob umirajočih je, kot je poudarila, postalo jasno, kaj v življenju zares šteje. »Ko se bližamo koncu, materialne stvari nimajo nobene teže. Ostanejo odnosi – tisti, ki so bili lepi, in tisti, ki nam jih ni uspelo razrešiti.«

Predavanje je bilo izrazito motivacijsko naravnano in prepleteno s konkretnimi primeri iz prakse. Govorila je o povezanosti ljudi, ki se je pogosto ne zavedamo, ter jo ponazorila tudi z darovanjem krvi, kjer neznani ljudje drug drugemu podarijo del sebe. Po njenih besedah živimo v času, ko se vse bolj oddaljujemo drug od drugega, hkrati pa smo bolj kot kadarkoli prej odvisni od odnosov. Posebej se je dotaknila sodobnega tempa življenja, ki po njenem mnenju človeka izčrpava. Opozorila je, da se ljudje preveč obremenjujemo, da smo se nehali smejati in da pogosto ne slišimo več svojega telesa. »Telo vedno govori. Vprašanje je le, ali ga poslušamo ali pa čakamo, da začne kričati,« je dejala. Velik del predavanja je namenila tudi moči besed in čustev. Besede, kot je poudarila, lahko zdravijo ali ranijo, pogosto pa se ne zavedamo njihove teže. Prav tako je opozorila na nerazrešene odnose, potlačena in slaba čustva, ki jih nosimo s seboj in ki se lahko sčasoma odražajo tudi na telesni ravni.

Ob tem je jasno ločila med stvarmi, na katere nimamo vpliva, in tistimi, kjer je odgovornost naša. Na globalne dogodke, politične razmere ali medijske vsebine pogosto ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na to, kako komuniciramo, kako ravnamo z drugimi in kako skrbimo za svoje notranje ravnovesje.