Andrej Rebolj ml. (levo) je podjetje od očeta Andreja (v sredini) prevzel leta 1991; ob njiju je Matjaž Rebolj. Razkazali so staro delavnico, ki je urejena v muzej, in predstavili dolgo družinsko tradicijo ščetarstva. / Foto: Tina Dokl
Več kot stoletna tradicija ščetarstva
Ščetarstvo Rebolj je podjetje z več kot stoletno tradicijo izdelave ščetk za industrijo in domačo uporabo. Izdelujejo čopiče, omela, ščetke in različne izdelke po naročilu. Družina je nedavno zaznamovala sto let hiše na Bergantovi ulici 13 v Preski, na lokaciji, kjer se je ščetarska dejavnost začela leta 1919. V nekdanji delavnici pri hiši so uredili muzej, ki danes priča o bogati družinski zgodovini in obrtniški dediščini.
Hišo na naslovu Bergantova ulica 13 v Preski v medvoški občini je takoj po prvi svetovni vojni kupil pokojni Alojzij Rebolj (1892–1955). Kot pojasnjuje njegov vnuk Matjaž Rebolj, je bila v njej že delavnica, vendar za drugo obrt – izdelavo stolov. Alojzij Rebolj je bil vojak v prvi svetovni vojni, ranjen in leta 1916 kot vojni invalid v okviru Rdečega križa poslan domov. Ob prihodu v Presko ni poznal težke preteklosti hiše in mlina, ki ju je kupil. V šestih letih se je tam zamenjalo pet gospodarjev, vse pa je doletela smola in bankroti. Leta 1925 je zgradil novo hišo, a jo je leto kasneje skoraj odnesla povodenj. Takrat je že mislil, da je prekletstvo te lokacije doletelo tudi njega, a razvijalo se je drugače.
Kljub številnim preizkušnjam se je v Preski začela pisati uspešna zgodba Ščetarstva Rebolj – v delavnici pri hiši, ki je še starejšega datuma, od kdaj točno, ne vedo. Alojzij je prišel iz Most pri Komendi, kjer je bila ščetarska tradicija že prisotna v njegovi družini. »Stari oče je prišel v Medvode z enim nahrbtnikom in začel izdelovati ščetarske izdelke. Prvo zimo je preživel, ker mu je sosed prodal voz butar z odloženim plačilom,« je povedal Matjaž Rebolj.
Pred odprtjem obrti se je odpravil na študijsko potovanje po Avstriji in Nemčiji, kjer je pri obrtnikih delal v zameno za hrano in bivanje ter se učil stroke. Obrt je hitro postala ena najboljših ščetarskih delavnic v Sloveniji in Jugoslaviji. Leta 1939 se je družina preselila v nov objekt ob glavni cesti, kjer je bila tudi t. i. fino delavnica, na stari lokaciji pa je ostala lesna.
Druga svetovna vojna je prinesla nove preizkušnje. Alojzijev sin Lojze je bil vpoklican v nemško vojsko, mlajši Andrej pa se je pridružil partizanom in Škofjeloškemu odredu. Vojaška pot bi slednjega lahko vodila celo v Združene države Amerike, a se je zaradi očetove bolezni vrnil domov. Po vojni je bila delavnica nacionalizirana in predvidena za invalidsko delavnico, a je bila kasneje družini vrnjena. Po očetovi smrti leta 1955 je Andrej Rebolj prevzel vodenje delavnice, opravil mojstrski izpit in leta 1960 uradno prevzel podjetje, ki ga je v vmesnem času vodila njegova mama Josipina (rojena Čarman).
O vrnitvi domov, ki je bila posledica razmer, Andrej danes, pri 98 letih, govori s solzami v očeh, poln spominov tudi na kratko vojaško pot. »Poveljnik Škofjeloškega odreda Blaž Ostrovrhar me je predlagal v oficirsko šolo. Odpravili smo se v Zadar, od tam v Beograd in nato v Rusijo. Ob izbruhu informbirojevske krize smo šolanje predčasno prekinili in se vrnili v domovino. V Beogradu smo bili premeščeni na delovna mesta in jaz sem bil določen v vojno pošto v Split. Izkazal sem se in bil predlagan za dodatno šolanje v Združenih državah Amerike. Po sili razmer sem se vrnil domov, saj sem imel kot nekdanji partizan v poslu več možnosti, in se tako odpovedal vojaški karieri in življenju v Splitu. Če ne bi prišel, bi obrt verjetno propadla, po drugi strani pa bi bil danes Splitčan. Vedno bolj mi je žal za to. Takrat sem bil poklican na zagovor, zakaj želim domov prav jaz. Enaindvajset nas je bilo na seznamu za študij v Združenih državah Amerike in med vsemi sem imel največ pogojev,« je pojasnil. Poudaril je, da je bil njegov oče zagotovo najboljši ščetar, kar jih je imela Slovenija in Jugoslavija.
Obrt je uspešno vodil vse do upokojitve leta 1990, nato pa jo je prevzel njegov sin Andrej mlajši. Leto kasneje so zgradili novo lesno delavnico, stara na Bergantovi ulici pa je zaprla vrata. Prav tam so ob stoletnici hiše uredili muzej, ki prikazuje celoten postopek izdelave ščetk – od žaganja lesa do končnih izdelkov. Z nekaj izjemami so ohranili originalno postavitev, dokumentirani so stroji in celo datumi njihovih nakupov. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi film. Andrej Dular iz Slovenskega etnografskega muzeja je namreč dokumentiral celoten proces izdelave. Družina je izdala tudi brošuro o zgodovini Ščetarstva Rebolj. Muzej je odprt po dogovoru.
Podjetje Ščetarstvo Rebolj je danes specializirano za industrijske ščetke, ki so nepogrešljiv del številnih tehnoloških procesov in tudi vsakdanjega življenja. Čeprav se je delo z avtomatizacijo močno spremenilo, obrt po besedah Andreja Rebolja st. ne bo izumrla. Zgodba družine Rebolj tako ostaja živa – zapisana v lesu, ščetinah in spominu generacij.
