Več Gorenjske in gorenjskih moči

Gorenjska je pomemben zgodovinski pojem med Koroško, Primorsko, Štajersko, Ljubljano ... Morda se je dobro spomniti, da je bila tam okoli 1800 Ljubljana del Gorenjske in da je bila železniška postaja Šiška gorenjski kolodvor.

Pokrajinske značilnosti so bile in so dovolj razpoznavne; govorica, noša, stavbarstvo, gospodarstvo, nacionalna simbolna pokrajina s Triglavom, Bledom, Prešernom, Marijo Pomagaj na Brezjah ...

Toda v državi in upravi Gorenjska izginja. Pomembni deli tradicionalne Gorenjske (socialistični občini Kamnik in Domžale, pa tudi del Gorenjske v socialistični občini Ljubljana – Šiška) je bil vse bolj vezan na Ljubljano. Izločila jih je tudi statistična regija Gorenjska.

Toda v času demokratizacije, osamosvajanja in obrambe Republike Slovenije je bila Gorenjska pokrajina, ki še vedno izkazuje nekaj skupnih značilnosti pokrajine in njenega razmerja do slovenskega dogajanja.

To dokazujejo predvsem Gorenjci, ki so temeljito in odločilno utrli pot v demokracijo in samostojnost. Peter Jambrek domuje na Bledu. Jambrek je bil med strategi ustavnih in drugih sprememb, potem pa je prvi vodil novo Ustavno sodišče. Prav dokazovanju dejstva, da so velika osvobodilna leta 1987–1991 vrh nacionalnega vzpona, je posvetil veliko pozornost. Vsem vam priporočam v branje njegovo odlično knjigo Ustanovitev Slovenije.

O njegovi opredelitvi vrednostnega središča slovenske nacije se splača razpisati referendum:

»Obljubo svobode naroda v okviru lastne države je izpolnilo šele duhovno in politično gibanje, ki je v štirih letih (1987–1991) izvedlo program nacionalne osamosvojitve od ideje do njene ustavne in državne veljave v domačem in mednarodnem pravu. Na začetku leta 1987 so idejo razčlenili in javno upravičili Prispevki za slovenski nacionalni program, na začetku naslednjega leta (1988) je bil prav ta program dograjen s Tezami za slovensko ustavo. Sočasno z udarcem, ki ga je padec berlinskega zida novembra 1989 zadal socialistični internacionali, so istega leta v Sloveniji nastajale nove oblike združevanja – ljudsko gibanje odborov za človekove pravice, nove demokratične zveze in politične stranke ter koalicijski povezavi teh organizacij – Zbor za ustavo in Demokratična opozicija Slovenije. To duhovno in nacionalno vrenje je bilo leta 1990 osredinjeno ob aprilskih parlamentarnih volitvah in decembra istega leta s plebiscitnim procesom. Vse naslednje leto se je nacionalno osamosvajanje prepletalo z (obrambo RS v vojni in – op. p.) nacionalnim dogovorom o novi ustavi, ki je bil uzakonjen in uveljavljen decembra 1991.«

To izhodišče bi veljalo sprejeti na referendumu s podobno večino, kot je bila dosežena na plebiscitu za slovensko osamosvojitev 23. decembra 1990.