V učilnici stavi tudi na humor

Milan Mandeljc je učitelj, ki navdihuje, so poudarili ob podelitvi naziva naj učitelj 2025 in dodali, da je potrditev njegovega dela tudi uvrstitev med 16 najboljših učiteljev angleškega jezika na svetu. »Njegova predanost poklicu, ustvarjalnost in odprtost za sodobne pristope so zgled učiteljstva, ki soustvarja prihodnost,« so še dodali v obrazložitvi priznanja. Sam ob vsem tem le skromno pripomni, da se počuti kar malce krivega, da je bil med vsemi izjemnimi in predanimi učitelji izbran prav on. »Ogromno je še učiteljev, ki bi si prav tako kot jaz, če ne še bolj, zaslužili ta naziv. A večina v našem poklicu se ne želi izpostavljati.« Prizna, da tudi sam ni ravno rad v središču pozornosti. »A po drugi strani se mi zdi to dobra priložnost, da predstavimo tudi svetlejše zgodbe iz našega poklica, po katerem se vse prevečkrat po nepotrebnem pljuva. In več ko bo takih zgodb, bo sčasoma mogoče nastala tudi dovolj velika kritična masa, da se na tem področju kaj spremeni.«

Milan Mandeljc zagotovo sodi med učitelje, za katere biti učitelj ni le poklic, ampak poslanstvo. O delu z dijaki in dijakih samih govori s posebnim žarom. Zato ne preseneča, ko pove, da je že v srednji šoli spoznal, da je to poklic, ki bi ga lahko opravljal tudi sam. Tudi po zaslugi »izjemne trojke«, kot se je izrazil. »Že v osnovni šoli sem imel učiteljico angleščine, ki je za prvi april pekla palačinke, nam predvajala glasbo, ob kateri smo skupaj analizirali besedila, v svoje razlage pa vnesla tudi malce britanskega humorja. V srednji šoli – v isti učilnici, v kateri danes poučujem sam – se je nadaljevalo z legendarno profesorico Ljubo Vute, na fakulteti pa mi je bil v navdih profesor Gašper Ilc. Zaradi njega smo vzljubili celo angleško slovnico – čeprav je bil to izredno zahteven predmet, je predaval z dostojanstvom in spoštljivostjo do vseh in zaradi tega njegovega pristopa nam je bilo veliko lažje.« In prav s spoštovanjem dijakov mu uspe pridobiti njihovo zaupanje. »Če nekoga ne spoštuješ, te nikoli ne bo mogel pozitivno presenetiti, saj si ga že vnaprej zaznamoval,« je prepričan. In prav to je po njegovem prepričanju tudi razlog, da ga imajo dijaki za »svojega«. A kljub temu si ne domišlja, da bo to delovalo vedno in pri vseh generacijah. »Ni enostavnega 'recepta', kako pridobiti zaupanje dijakov. Vsakič se na novo 'izumljaš' kot učitelj.« To podkrepi z angleškim rekom, da »sem bil včasih idealen starš, potem pa sem dobil otroke«. In tako je tudi pri poučevanju, poudari. »Kot študent pedagogike spoznaš vse teorije sveta, ko prideš v razred pred dijake, pa se moraš vsakič znova na novo odločati.«

Pri motiviranju dijakov izhaja iz samega sebe, poudari. Tudi sam ima namreč raje dinamično delo, ki ga začini z malce humorja. »Če znaš razbremeniti ozračje, ti lažje zaupajo.« Obenem pa meni, da ima v primerjavi z učitelji drugih predmetov sam to prednost, da nihče ne dvomi, ali bo angleščino v prihodnje sploh potreboval, kot se včasih sprašujejo pri katerih drugih predmetih, za katere so dijaki prepričani, da jim nikoli v življenju ne bodo koristili. Pri angleščini pa ta dilema odpade. Obenem je zelo prizanesljiv in razumevajoč do dijakov, saj se zaveda, da tudi pri angleščini včasih dijaki iščejo bližnjice, sploh glede na to, da so jim danes na voljo tudi razna tehnološka orodja za prevajanje in pisanje tekstov. »Razvoj vedno poteka s kreativnostjo in lenobo,« se posmeje in doda, da je tudi to del učenja za življenje.

Čeprav učiteljski poklic opravlja z izjemno predanostjo, pa prizna, da sta ga v srednji šoli mikala tudi poklic igralca ali diplomata. A oboje je na nek način vključil tudi v svoj sedanji poklic. Igralstvo tako, da so v šoli vrsto let pripravljali angleške muzikale, danes pa dijake uči javnega nastopanja. Obenem pa ima tako kot diplomati veliko opravka s tujim jezikom in odnosi med ljudmi, se še posmeje.