V njeno šolo je hodil tajski kralj

Marija Helena, kasneje sestra Rafaela Vurnik (1898–1983), je bila mlajša sestra znanega arhitekta Ivana Vurnika. Kot mlada uršulinka je pred drugo svetovno vojno odšla v Bangkok, kjer je ustanovila in vodila veliko javno šolo ter samostan. Kot med drugim lahko izvemo na razstavi, je bila šola Mater Dei, ki jo v Bangkoku še vedno vodijo uršulinke, ustanovljena pred stotimi leti, v prvih letih pa jo je med drugim obiskoval tudi kasnejši tajski kralj.

Ko so uršulinke leta 1925 prišle v Siam (tako se je do leta 1939 imenovala Tajska), je tam vladal kralj Vajiravduh, ki se je zelo trudil za izobrazbo mladih. Leta 1921 je bil sprejet zakon o obveznem šolanju otrok, misijonarji pa so bili največja izobraževalna moč, lahko izvemo na razstavi.

»Uršulinkam v Siamu se je pridružilo več sester in za božič leta 1927 so se vselile v novo hišo na kolih; ena stavba je bila samostan, druga pa srednja šola. Sestra Rafaela je napravila izpit iz siamskega jezika in bila imenovana za direktorico šole.«

Na enem od panojev je takole opisan šolski vsakdan v Bangkoku: »Dnevni red za misijonarke je bil zelo naporen: vstajale so ob 4.30, s poukom začele od 8.30 do 11.45. Popoldne so nadaljevale ob 16.00. Ob 18.00 so imele večernice in večerjo, ob 20.00 večerno molitev in nato pripravo na pouk naslednjega dne. Avgusta 1928 je hodilo v šolo že sto otrok, od tega jih je 15 živelo v internatu.«

Kmalu po vojni je bila imenovana za vrhovno svetovalko tedanji predstojnici uršulink in je odšla v Rim. Po vrnitvi v Evropo je skoraj dvajset let iz Rima koordinirala delo uršulink po vsem svetu. Kot nekdanja misijonarka je bila imenovana tudi za tajnico misijonov v generalatu. Bila je odgovorna za sodelovanje z mednarodno organizacijo Unesco, poučevala je verouk v župniji vrhovne hiše in pomagala pri verskem, kulturnem in družabnem življenju Slovencev v Rimu. Dr. Maksimilijan Jezernik se spominja: »Sestra Rafaela je imela pozicijo in vpliv. Kadar so prišli azijski škofje v Rim, so prišli najprej k njej na pogovor in šele nato v Vatikan … Vsi so vedeli, da je Slovenka. Bila je vljudna in je poznala družbene in politične razmere v svetu. Stala je na svojih nogah.«

Zadnje obdobje svojega življenja pa je preživela v Ljubljani. »V letih od 1976 do 1983 sem z njo živela v isti skupnosti; takrat je že odložila odgovorne službe, bila pa je dragocen svetilnik s svojo prijaznostjo, s človeško toplino in poznavanjem naše mednarodne ustanove,« je pred leti, ob praznovanju 120. obletnice njenega rojstva, povedala sestra Mihaela Bizjak, po rodu s Koroške Bele, katere življenjska in redovniška pot je v mnogočem podobna poti sestre Rafaele.

Razstavo o tej premalo znani Radovljičanki, neverjetno sposobni in spoštovani ženski, ki je s svojim neverjetnim znanjem – govorila naj bi kar 16 jezikov, osebnostno močjo in predanostjo v sredini prejšnjega stoletja pomembno vplivala predvsem na izobraževanje mladih na Daljnem vzhodu, v Evropi in tudi doma, je pripravil Zvone Papler, KD Sotočje. Besedila na panojih so tudi prevedena v angleški jezik.