Kustosinja Katja Mohorič Bonča ob sodarski zbirki, ki je v Muzeju Železniki že vse od njegovega odprtja leta 1969 / Foto: Simon Benedičič
Kustosinja Katja Mohorič Bonča ob sodarski zbirki, ki je v Muzeju Železniki že vse od njegovega odprtja leta 1969 / Foto: Simon Benedičič
V muzeju tudi oskar
V Muzeju Železniki so obogatili sodarsko zbirko, in sicer s predstavitvijo nagrajenega izuma iz leta 1961: sestavljivega lesenega soda, ki sta ga iznašla domačina Jože Blaznik in Jože Prevc. Snujejo tudi čevljarsko zbirko.
Ob nedavnem 3. decembru, obletnici Prešernovega rojstva, ko poteka Ta veseli dan kulture, so v Muzeju Železniki predstavili nekaj novih pridobitev. Sodarsko zbirko, ki je v muzeju že vse od njegovega odprtja leta 1969 ter prikazuje sode, škafe, lempe, deže, pinjo, perilnik in orodje, ki so ga nekoč uporabljali sodarji, so dopolnili s predstavitvijo sestavljivega embalažnega soda, ki jo je pripravila kustosinja Katja Mohorič Bonča. Gre za izum, ki sta ga leta 1961 iznašla Jože Blaznik in Jože Prevc, sodarska mojstra iz Medzadružnega lesnega industrijskega podjetja (MLIP) Češnjica. Za sestavljivi sod sta istega leta pridobila patent jugoslovanske uprave za patente ter prejela bronasto priznanje na 10. mednarodni razstavi izumov v Bruslju in jugoslovanskega oskarja za embalažo.
Sodarstvo je bilo nekoč v Selški dolini precej pomembna dejavnost, velika zasluga pri njeni uveljavitvi pa gre železarstvu, je pojasnila Katja Mohorič Bonča. V velikih lesnih sodih – bariglah – so namreč tovorili žeblje, sicer pa so sodarji izdelovali še sode za med, zelje, vino, žganje, špirit, ribe, sadje … Kljub zatonu železarstva v začetku 20. stoletja se je tradicija sodarstva v Selški dolini nadaljevala. Ustanovili so dve sodarski zadrugi, nakar je leta 1954 sodarstvo prešlo v Lesno industrijsko podjetje, kasneje MLIP Češnjica, kjer so sode izdelovali do leta 1963. Mojstra Jože Blaznik in Jože Prevc se nista mogla sprijazniti, da gre proizvodnja sodov, ki so bili vse manj konkurenčna embalaža, h koncu. Tako sta zasnovala sestavljivi sod, s katerim sta po besedah Katje Mohorič Bonča želela skrajšati čas proizvodnje, pomembna prednost teh sodov pa je bila tudi v bolj ekonomičnem skladiščenju in prevozu, saj je nesestavljen zavzel malo prostora. Sod so sestavljali obod iz žagane ravne furnirne plošče, dno in pokrov ter obroči. »Za izdelavo klasičnega 25-litrskega soda so potrebovali 46 minut, za sestavljivega pa 20 minut, poleg tega je bil ta 1,5 kilograma lažji. Predvideli so ga za suhe snovi. Stekla je manjša proizvodnja sestavljivih sodov, do večje pa nikoli ni prišlo,« je razložila Katja Mohorič Bonča in dodala, da sta avtorja sicer predvidela, da bi bilo sod mogoče izdelati tudi iz plastike.
V kotiček s predstavitvijo sestavljivega soda je kustosinja poleg njegovega opisa in fotografije umestila še originalno nagrado jugoslovanski oskar za embalažo. Blaznik in Prevc sta ga prejela na natečaju za nagrajevanje dosežkov na področju embalaže, ki ga je prirejal tedanji Center za embalažo in napredek trgovine pri Trgovinski zbornici Ljudske republike Slovenije. Poleg tega so na ogled kopije diplome z razstave v Bruslju ter dveh vabil, in sicer na podelitev priznanja nagrajencem iz Bruslja, ki je bila v Beogradu, in na podelitev oskarja za embalažo v Ljubljano. Muzej sicer hrani tudi originala omenjenih vabil in potrdilo o podelitvi patenta za sestavljivi sod, katalog z razstave izumov v Bruslju ter publikaciji Jugoslovensko pronalazaštvo in Savremeno pakovanje, v katerih sta predstavljena tudi Blaznik in Prevc s svojim izumom.
Novost v Muzeju Železniki pa je tudi zametek čevljarske zbirke. »V naših krajih je bilo veliko čevljarjev. Leta 1938 so na Studenem na pobudo Vinka Nastrana ustanovili zadrugo, katere namen je bil pospeševanje gospodarskih koristi članov, kupovanje surovin in orodja, izdelovanje obutve v skupni delavnici, prodajanje izdelkov in skrb za izobraževanje. Izdelovali so delovne, vojaške in smučarske čevlje, kasneje pa tudi modne. Leta 1955 so ustanovili podjetje, nato pa leta 1959 v novih prostorih na Češnjici odprli Čevljarno Ratitovec. Podjetje je šlo v stečaj leta 1996,« je na kratko povzela Katja Mohorič Bonča. V zbirki, ki je v nastajanju, je za zdaj moč videti primerke obutve iz nekdanje čevljarne in čevljarski šivalni stroj, na Ta veseli dan kulture pa so predstavili tudi najnovejšo pridobitev: tablo z napisom Čevljarska zadruga Ratitovec, ki je bila nekoč pritrjena na objekt na Studenem, kjer je zadruga delovala. Tablo bodo še konservirali, preden jo bodo stalno postavili na ogled.