V Kasarni še kuhajo delavsko kavo

Pred dvajsetimi leti so v Gornjesavskem muzeju Jesenice odprli vrata delavskega stanovanja v stavbi, imenovani Kasarna. V sklopu muzejske ambientalne postavitve je na ogled kuhinja s »šporhetom« na drva, leseno stranišče »na štrbunk«, skromna spalnica ... Vsi predmeti so bili v lasti nekdanjih stanovalcev Kasarne. Razstava predrami vse čute: prasketanje ognja v zakurjenem »šporhetu« in vonj tople ječmenove kave obiskovalce popeljeta v preteklost jeseniških »fabrčanov«. Razstava je letos dobila novo preobleko, ob nedavnih Dnevih evropske kulturne dediščine so jo predstavili obiskovalcem in jih povabili na klepet ob pravi delavski kavi, ki jim jo je postregla delavska žena.

Zgodovino Kasarne je pred dvema desetletjema raziskala danes že upokojena kustosinja Zdenka Torkar Tahir, ki se je tudi pogovarjala s takrat še živečimi stanovalci Kasarne. Njeno delo nadaljujejo sedanji kustosi, med njimi Špela Smolej Milat, ki je pripravila besedila za panoje, ki so nedavno obogatili razstavo in na katerih je orisala zgodovina Kasarne in njenih stanovalcev.

Kdaj je bila Kasarna zgrajena, ni povsem znano. Bila je v lasti Leopolda Ruarda, kasneje pa jo je prevzela Kranjska industrijska družba. V njej so bivali železarski delavci vse od začetka Kranjske industrijske družbe. Pravico do stanovanja v njej so imeli le zaposleni v železarni, ob smrti očeta pa se je družina morala izseliti. Pogosto so zaradi tega moški delali tudi po petdeset ali celo več let, po očetovih stopinjah pa so navadno šli tudi sinovi.

V 19. stoletju je bilo v Kasarni 15 stanovanjskih sob, v manjših je živelo po pet, v večjih pa tudi po osem ljudi. Kuhali so v skupnih črnih kuhinjah, tam sušili meso in iz njih ogrevali sobe. Kasneje so prostore pregradili tako, da so imele družine po eno sobo in svojo kuhinjo, soba za samske delavce, imenovana puršencimer, pa je imela svoj štedilnik. Konec petdesetih let je bilo v Kasarni 61 stanovalcev. Poleg stanovanja so imeli še najemniške vrtičke, skupne shrambe in drvarnice, kjer so gojili tudi kokoši, zajce, nekateri kakšno kozo, ena družina celo prašiča.

Pred vsakim od štirih vhodov je bila klop in tam se je odvijalo glavno življenje. Ženske so tam sedele, pletle, šivale ali samo klepetale. Sosede so se med sabo klicale Gluharca, Slamnca, Rogla ... Duša Kasarne pa je bila po pripovedovanju mežnarica Cundrova Minca.

Kot pravi Špela Smolej Milat, so stanovalci Kasarno imeli za edini dom, počutili so se kot velika družina, sebe so imenovali delavska raja. In kot kažejo njihove fotografije – večino je posnel takratni znani jeseniški fotograf Vilman, so bili srečni, četudi so živeli zelo skromno, pravi Špela Smolej Milat.

V šestdesetih letih pa so postali v napoto širitvi tovarne. Zanimivo je, da so morali iti mimo tovarniške vratarnice, da so prišli do doma. In čeprav so nasprotovali selitvi, menda so Slamnikovega ata morali skoraj odnesti iz nje, so jih v sedemdesetih letih postopoma preselili v nove stanovanjske bloke.

Kasarno so popolnoma izpraznili v začetku osemdesetih let. Po obnovi sta leta 2005 v njej dobila prostora Glasbena šola Jesenice in del Gornjesavskega muzeja Jesenice. Stavba in celotni kompleks Stare Save pa sta bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.