V Gani se ljudje še znajo nasmejati

Bohinj – Pred skoraj trinajstimi leti sta Anja (iz Naklega) in Urban (iz Nožic) prvič med potovanjem po Gani naletela na odmaknjeno vas Butre, sedem ur vožnje oddaljeno od glavnega mesta Akra. Dostop do nje je bil dolg in težaven, a nobena pot do raja ni lahka. »Pet kilometrov čudovite plaže, prijazni ljudje, dobra hrana, brez masovnega turizma. Hitro sva vedela, da je to to. Kasneje sva nekajkrat obredla celo Gano, ampak take vasice nisva našla,« pripovedovanje začne Urban. Srečamo se na pragu jeseni v kampu v Bohinju, kjer sta zadnjih nekaj mesecev delala, vsak čas pa se vračata nazaj v Gano – domov, kot pravita.

Ene sanje nadomestila z drugimi

Eno je tujo državo vzljubiti na potovanjih, povsem nekaj drugega pa se je tja preseliti. Večina o tem samo sanja, Anja in Urban sta šla dlje. V tistem času so se jima na sončni strani Alp ene sanje počasi podirale – bila sta lastnika znane in uspešne pivovarne Mali grad, ki jo je epidemija skoraj pokopala. Postavila sta jo nazaj na noge, a prave volje nista več našla. »Pivovarna je bila uresničitev vseh najinih želja. Po koronavirusu pa sva izkusila, da se lahko pri delu pretegneš, pa pridejo gospodarske zadeve, ki te v hipu povozijo,« pripoveduje Urban. Anja doda, da je bila prodaja pivovarne za njuno osebno dobro edina prava odločitev. Takrat sta že po en zimski mesec, ko v pivovarni ni bilo veliko dela, preživljala v Gani in urejala vse potrebno za nakup zemljišča, kar je – kot pravita – v izredno skorumpirani Gani pravi podvig. Sem spadajo tudi pogajanja z vaškim poglavarjem. »Pogajati sva se morala za zemljo, zakaj jo hočeva kupiti, kaj bo na njej, in obljubiti, da bova zaposlila lokalne ljudi. Veliko sva se družila z vaščani in počasi smo se povezali,« pripovedujeta.

Srčni, topli in prijazni

Uspelo jima je premostiti vse ovire in postala sta lastnika 8000 kvadratnih metrov velikega posestva v vasici z okoli 800 prebivalci. Na njem sta najprej postavila majhno hišico in kar takoj začela kmetovati. »Odkar vem zase, sem sanjal, da bom imel nekoč samozadostno kmetijo, to so bile tudi najine skupne sanje,« pravi Urban. In ni več daleč do tam – ogromen vrt sadnih dreves je zasajen, v vasi sta že uveljavljena prodajalca jajc, imata piščance, koze, pujske, zajce … Trenutno je v zaključni fazi opremljanje hiše za goste, ki jim bosta (oba sta zelo dobra kuharja) ponujala celostno izkušnjo in skušala to afriško državico predstaviti v najlepši luči.

Kaj pa je tisto, kar ju najbolj kliče v Gano? »Mene najbolj vlečejo ljudje. So srčni in topli, veselijo se življenja, takšnega, kot je, četudi imajo zelo malo ali nič materialnih dobrin. Ugaja mi sproščen način življenja, da kaj lahko počaka tudi na jutri. Da življenje vodi še kaj drugega, kot pa samo borba za denar. In pa občutek pripadnosti skupnosti, ki ga v Sloveniji ni več. Pri nas je vedno več brezdomnih, lačnih, osamljenih ljudi. V Gani tega ni. Če nas pet sedi pri obroku in jih bo mimo prišlo še pet, je nekaj najbolj naravnega, da si hrano porazdelimo,« pripoveduje Anja. Urban doda, da se ljudje še znajo nasmejati, ne more pa mimo dejstva, kako zelo mu ugajata tudi topla klima in obilica tropskega sadja.

Cel dan garanja za osem evrov

Čeprav Gana ne spada več med najrevnejše afriške dežele, se sooča s številnimi razvojnimi izzivi, ki so očitni predvsem na podeželju. V Butrah Anja in Urban na lastne oči vsak dan vidita, kaj pomeni revščina. »Dlje ko sva tam, bolj opažava, koliko je revščine in kako težko je zaslužiti. Ljudje delajo po cele dneve za osem evrov plačila. So zelo pridni, samo priložnosti nimajo,« pravita. Večkrat omenita skorumpiranost na vseh ravneh, ki jo pogosto občutita tudi sama. Pred časom je denimo javno elektro podjetje njihovemu delu vasi izklopilo elektriko, za ponoven priklop so zahtevali 15.000 evrov. Niso jih dobili, so pa vaščane kar štiri tedne pustili v nemilosti. Edini televizor v vasi je utihnil, pokvarila se je vsa hrana v hladilnikih in dveh zamrzovalnih skrinjah, ki jih premorejo. Takrat sta se Anja in Urban še bolj trdno zavezala, da morata čim prej postati čim bolj samooskrbna. Kupila sta sončne celice in odslej na njunem posestvu ni nikoli dolgčas, vaščani – številni med njimi ne znajo brati – tukaj pogosto polnijo svoje pametne telefone.

Moč skupnosti v dobrem in slabem

Zaradi vsega omenjenega se ljudje na ganskem podeželju lahko zanesejo samo eden na drugega in na moč skupnosti, ki je tukaj sveta. Anji in Urbanu je bilo zelo hitro jasno, da v Gani ne moreš služiti denarja in ga ne deliti z drugimi. »Skupnost zahteva svoje, in če deliš dobro, ti bodo nesebično pomagali, ko ti bo šlo slabo. To nama daje tudi občutek varnosti. Poznava ljudi, ki so naredili zid okoli sebe, ampak imajo vseskozi težave,« ugotavljata. Pred časom sta tako sosednji vasi pomagala urediti dva nova vodnjaka, financirala sta pogreb mame svojega vrtnarja, plačala carski rez eni izmed vaščank, pogosto organizirata druženja za vaščane in sta nasploh aktivna v skupnosti.

Marsikatera avanturistična duša ta trenutek ne ve, kje se vidi čez deset ali dvajset let. Anji in Urbanu je to kristalno jasno, po duši sta Ganca, čim prej si želita biti tudi po stalnem prebivališču. Čeprav njune odločitve njunim najbližjim kdaj povzročajo tudi kakšen siv las, ju iskreno podpirajo. »Jaz mislim, da mora človek vedno poslušati sebe, pa če se sliši še tako noro,« je prepričana Anja. »Apetit za tveganje imava pa še iz časov, ko sva imela pivovarno,« se pošali Urban, preden se poslovita in počasi odletita novemu poletju naproti.