Utrip Afrike skozi stetoskop

Slovenske humanitarno-medicinske odprave v Zambijo potekajo že okrog trideset let. Lani je bila del nje tudi 27-letna Anamarija Mihovec iz Gorenje vasi - Reteč. Takrat še diplomantka medicine, danes pa že zdravnica je v Nangomo v Zambijo odšla skupaj s petimi prijatelji, študenti medicine in dentalne medicine. Tam so od aprila do junija lani pomagali v lokalni bolnišnici in se učili za poklic in tudi za življenje. Za njimi je neprecenljiva izkušnja, ki jo je Anamarija Mihovec vključila v knjigo z naslovom Utrip Afrike skozi stetoskop. Napisala jo je na podlagi dnevniških zapisov. Izšla je pred kratkim.

Razmere v bolnišnici

»Na odpravo smo se dobro pripravili in naša pričakovanja so se na koncu izkazala za kar realna. Seveda smo doživeli marsikateri kulturni šok, zelo drugačno dojemanje stvari, že samega življenja, pa tudi razmere za bivanje in zdravljenje so zelo drugačne, kot smo jih vajeni v Sloveniji,« je opisala. Pojasnila je, da je vas Nangoma zelo majhna, bolnišnica pa pokriva območje, na katerem živi okrog devetdeset tisoč ljudi. »Bolnišnica ima kakšnih osemdeset postelj, kar je malo, glede na to, koliko ljudi pokriva, tako da se dostikrat zgodi, da na eni postelji spita kar po dva pacienta, tudi po dve nosečnici. V sobi je tudi po deset postelj. Zanje to sploh ni težava. Uradno so zaposleni trije zdravniki za vse štiri oddelke, tako da pacientov včasih ne morejo pogledati tudi po več dni. Največji je porodni oddelek, kjer je treba nosečnice pregledati vsak dan, potem so še otroški ter moški in ženski oddelek, kjer so pacienti z različnimi težavami. Nekdo ima srčne težave, drugi ledvične, potem prideš do nekoga, ki bruha, ima zastrupitev, je imel prometno nesrečo ... Lahko bi rekla, da je vsak pacient, do katerega prideš, neka škatlica presenečenja. Kar precej je tudi smrtnih primerov.«

Ideja o knjigi zorela že v Nangomi

Doživljanja v bolnišnici in zunaj nje so si člani odprave zapisovali že tam in tako je počasi zorela tudi ideja o knjigi. »Vsak dan se nam je dogajalo veliko. Že sproti sem pisala blog, dnevniške zapise, dnevi so hitro tekli, počasi pa smo začeli ugotavljati, da smo že kar malo pozabili, kaj vse je bilo, in smo si rekli, da moramo to zabeležiti, da se bomo lahko vedno vračali tja skozi zapisane spomine. Knjiga je izšla tudi zaradi ljudi – zaradi vseh tistih iz cele Slovenije, ki so nas podprli s prostovoljnimi prispevki, da smo na odpravo sploh lahko šli, in tudi zaradi zdravnikov, naših predhodnikov in naših zanamcev, tistih, ki bodo v prihodnje odšli na te odprave. Nisem zasledila, da bi že kdo doslej o tem napisal knjigo. Veliko mi pomeni, da je izšla. Vanjo je bilo vloženega veliko truda, vključuje tudi doživetja, občutja, ki izhajajo iz vseh članov odprave,« je predstavila.

Poudarila je, da je v knjigi vse, kar se jim je dogajalo čez dan. »Naše življenje, kulturni šoki, ki smo jih doživljali, prosti čas, razmišljanja, domače živali, odnosi med nami in z drugimi ... Vključila sem tudi veliko zdravniških primerov, tudi bolj ekstremne, ker se mi je zdelo zanimivo, kaj vse smo videli in doživeli skupaj, tudi kot prijatelji. Sicer pa, kot je zapisano v knjigi, je to knjiga, ki vas bo skozi zanimive dogodivščine in nepričakovane pripetljaje popeljala v osrčje Zambije, med bolniške postelje ter operacijske sobe, vse do tržnice sredi glavne ceste v vasi in prav do praga slovenske hiše, kjer vas nenehno spremljajo radovedne otroške oči, ki čakajo na barvico in list papirja.«

Vključila tudi zgodovino odprav

Zadovoljna je, da je knjiga lepo sprejeta. »Mislim, da je ljudem kar všeč. Upam, da je napisana dovolj poljudno, da so razumljivi tudi medicinski primeri, za boljšo predstavo sem vključila še fotografije, dodana je tudi zgodovina teh odprav. Poskusila sem knjigo napisati tako, da je primerna za čim širši krog ljudi. Dobi se na spletu in v knjigarnah, del sredstev od prodaje pa bo šel kot popotnica prihodnjim odpravam v Nangomo.«

Tako Anamarija Mihovec kot drugi člani odprave so si enotni, da se v Afriko želijo še kdaj vrniti.