Utrinki s popotovanja po deželah zahodnega Balkana (4)

Ne bi mogel reči, da je večina cest v Albaniji dobrih; ampak tale vsekakor je. Visoke stene nad dolino so bile v zahajajočem soncu osupljivo lepe. Po 70 kilometrih sem že v temi prispel do začetka črnogorskega nacionalnega parka Prokletije.

Zjutraj sem z zanosom zakoračil iz doline Grebaje proti 1876 m visoki Volušnici. A prav kmalu so se začele po vrhovih gora vlačiti megle. Po dobro uhojeni poti sem dosegel gozdno mejo, megla pa se je vedno hitreje spuščala. Vrh sem sicer dosegel, a za vzlet ni bil ugoden veter in megla je že zastirala pogled v dolino. Vidljivost je bila samo 10 metrov. Pa sem kar hodil naprej po poti, ne da bi točno vedel, kam grem. Ob poteh ni nobenih napisov ali smernih tabel. Prišel sem na vrh Talijanka, kar sem ugotovil šele pozneje. Nato sem se spustil do spodnjega roba megle na kakih 1500 metrov. Upanje, da bom poletel v dolino, je ugasnilo.

Veliko ljudi hodi okrog po tej megli. Srečal sem par z enoletnim otrokom. On je iz Avstralije, ona Kanadčanka. »Od kod pa je mali?« sem v šali vprašal.

Nekje sem se ulegel v travo, malo dremal in se obračal. Čez kako uro se je prvič pokazalo sonce. Morda pa le? Srce mi je začelo hitreje biti. Brž nazaj gor na Volušnico! Zdaj šele vidim, kakšen vrh je to. Ni primeren za vzletanje. Pogledam naprej gor: tam je zaobljen vrh »Prokletije Viewpoint« (tu zelo radi uporabljajo angleščino). Skoraj stečem do tja in v travo razgrnem svojega najboljšega prijatelja: jadralno padalo.

Veter se je medtem obrnil v pravo smer. Naredim samo nekaj korakov in poletim ... Spodaj čudovita, od ledenikov oblikovana dolina z zaokroženim dnom in velikimi jasami, na nasproti strani pa dih jemajoči vrhovi Karanfili. Morda sem vzletel malo prezgodaj, saj bi bila termika kasneje verjetno močnejša. A vseeno je polet trajal 21 minut – in prav toliko minut je bilo čistega uživanja v norih razgledih. Nisem še bil v gorah, ki bi bile bolj divje lepe in prvinske, kot so Prokletije!