Urejanje prihodnosti

»Moja ključna invencija, ki mora postati inovacija, je: prihodnost človeštva je v tržno-planskem gospodarstvu, zasnovanem na pluralnih lastninskih razmerjih, ki troši le toliko naravnih virov, da je tudi razvoj trajno zagotovljen, s tem pa je zagotovljena tudi družbenopolitična stabilnost, katere podlaga je socialno pravična delitev ustvarjenega. V podkrepitev povedanemu bom v nadaljevanju navedel še nekaj dodatnih ključnih spoznanj. Človeštvo mora izhajati iz dejstva, da je Zemlja končna količina. Nekateri neobnovljivi naravni viri so že izčrpani, drugi bodo v naslednjih desetletjih. Številne živalske in rastlinske vrste so že izginile, mnoge so močno ogrožene, prebivalstva je iz leta v leto več, in še cela vrsta je kazalcev, kar terja bistveno bolj inoviran odnos človeka, človeštva do narave. Da bi človek, človeštvo sploh preživelo, mora, po mojem, inovirati družbenoekonomsko paradigmo. Dokazujem, da je nujno potreben korak v tej smeri – vzpostavitev družbenoodgovornega gospodarstva, za nas je to nova družbenoekonomska paradigma, ki sem jo elaboriral v tem zapisu. Ta zapis izraža spoznanje, da je rešitev vsaj nekaterih ključnih problemov našega časa v afirmaciji inovirane države, tako v njeni ekonomski kot tudi socialni funkciji. Za dosego tega pa je treba uveljaviti inovativno indikativno družbenoekonomsko planiranje z obvezujočimi elementi na področjih, ki so po naravi stvari planibilna. Inovativne tržne povezave pa velja krepiti na področjih, kjer trg s stališča racionalne rabe proizvodnih tvorcev in socialne pravičnosti nima alternative. /…/ Ključno, tako rekoč hamletovsko vprašanje tega časa je: Se bo človeštvo sposobno odpovedati visoko materialno-energetsko potratnemu načinu življenja ali pa ta hip pleše – kot Prešernova Urška – svoj poslednji ples, preden potone v valovih lastne pogoltnosti?« (str. 302–303)

Viktor Žakelj (1943), ki smo ga v minulih desetletjih spoznali po številnih in odmevnih aktivnostih in dosežkih, se v tej knjigi znova izkaže tudi kot tehtni politični ekonomist. Politična ekonomija kot klasična ekonomska disciplina se je v dobi neoliberalnega kapitalizma izgubila v poplavi raznih ekonomik; te so parcialne in nekritične, celovit in kritični pogled na celoto ekonomskega dogajanja pa zmore le politična ekonomija. In ta pogled pokaže, da trg ne more sam urejati vsega, treba bo tudi še kaj planirati. Zlasti ob spoznanju, da je Zemlja končna količina in da namesto prevladujoče neoliberalne ideologije potrebujemo tudi spremembo vrednostnega sistema družbe, naše morale in etike. A kako to spremembo udejanjiti, če ne na silo?