Uničevali so slovenske knjige

Razstava, ki so jo odprli 8. maja, na dan zmage nad fašizmom in nacizmom, je soočenje z doslej zamolčevano stranjo koroške in avstrijske zgodovine in pogumno dejanje novega vodstva muzeja, ki je bil v času nacizma del vladajočega stroja, in je zato razstava tudi samokritičen pogled v njegovo preteklost. Na ogled bo do 26. oktobra.

»Razstava v tematskih sklopih obravnava vojno in uničenje, deportacije, prisilno delo, represijo, množične morije, upor in posledice za upornike, vlogo znanosti in znanstvenih ustanov in ravnanje s storilci teh dejanj vse do danes. Bogatijo jo tudi izpovedi in dokumenti posameznikov, ki so to preživeli. Iz avstrijske Koroške vodijo v času nacizma sledi do krajev, kjer so se zgodili najhujši zločini: v Narvik, v Zamošć, v Lublin in Sobibor, v francoski Oradour, v Trst, k nam v Begunje, v Celovec, v Sele in v še nekatere kraje. Razstava pove, kako so se po vojni nekateri storilci potuhnili in potem nadaljevali svoje kariere, kakšno vlogo je odigralo sodstvo, kako je potekala denacifikacija in kakšna je bila in je sedaj kultura spominjanja,« je o razstavi povedala mag. Sara Pan, rojena v Velenju, ki že nad petnajst let živi na Koroškem. V Kopru je diplomirala iz zgodovinskih ved, nato pa je delala kot novinarka in napovedovalka na Radiu Agora v Celovcu. Od letošnje pomladi najprej je kot znanstvena sodelavka zaposlena v Deželnem muzeju za Koroško. Pristojna je za slovenske prevode, za slovensko vodenje po razstavi, za organizacijo in moderacijo dvojezičnih prireditev, za urejanje spletne strani in za sodelovanj z mediji, ukvarja pa se tudi s trajnostnim razvojem muzeja. »Za razstavo je veliko zanimanje. Zanjo je zaslužnih veliko posameznikov. Posebej je treba omeniti novega direktorja Wolfganga Muchitscha, ki je odprl vrata muzeja, začel predstavitve tem, ki so se jih prejšnja vodstva izogibala, in uvedel dvojezičnost, znanstvenega kuratorja dr. Petra Pirkerja in kuratorja Andija Krištofa in Ino Sattlegger,« pravi mag. Sara Pan.

Nemški muzej v Kranju

Številni dokumenti so prvič predstavljeni javnosti. Eden takih je seznam sumljivih oseb, večinoma koroških Slovencev, iz leta 1938. Večina od njih je bila aprila leta 1942 izseljena. Mladi tako na razstavi spoznavajo usodo in trpljenje svojih prednikov. Koroško zgodovinopisje je prikrivalo podatek o od pet do šest tisoč ruskih ujetnikih, ki so bili med drugo svetovno vojno zaprti na Koroškem, od katerih mnogi niso preživeli. Nanje spominja le en spomenik, ki so ga po vojni postavili Rusi.

Vsebina razstave sega tudi na Gorenjsko, kar ni presenečenje, saj je v nemških dokumentih zapisano, da »gorenjsko območje Koroški ni tako tuje, kot bi si človek lahko predstavljal. Gorenjska je bila že v srednjem veku v dobrem delu del nemškega narodnega območja, v katerem je ohranjen nemški oziroma germanski pečat.« Oddelek za arhive, knjižnice in muzeje nemške okupacijske oblasti, ki ga je na Bledu ustanovil gaulaiter (pokrajinski vodja) Rainer, je načrtno germaniziral muzejski sistem in v kranjskem gradu Khislstein načrtoval ustanovitev muzeja. Ker jim načrta, za njegovo uresničitev je bil zadolžen Korošec Franz Koschier, ni uspelo izpeljati, so gradivo odpeljali v celovški muzej, v Khislsteinu pa je začela delovati ustanova za izobraževanje nemških učiteljev. Iz 150 slovenskih knjižnic, tudi iz samostanskih, so v poseben center v tedanji tekstilni šoli v Kranju vozili knjige. Po njihovi oceni primerne so obdržali, druge pa so odvrgli za star papir. Na razstavi je tudi drugi zvezek Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske, s katerega so odstranili ekslibris in druge znake o lastništvu. V Celovec v Raichgau Museum – pokrajinski muzej – so bile pripeljane tudi knjige iz Furlanije-Julijske krajine.

Jugoslavija je leta 1946 zahtevala od Avstrije vrnitev zaseženih predmetov. Nad 680 jih je bilo ukradenih v Sloveniji. Vrnjenih jih je bila komaj desetina. Dr. Pavle Blaznik, ki je sodeloval v komisiji, ki je v celovških muzejih in arhivih iskala ukradene stvari, je leta 1949 povedal, da je tedanja koroška oblast na vse mogoče načine ovirala njihovo delo.

Del kulturne zgodovine našega naroda je tako še vedno pod ključem v tujih rokah. Zato je napredek, da je bil po zaslugi celovškega deželnega muzeja vsaj pokazan javnosti!