Umetnost je upornica

Ko sem razmišljal, ali vas bom najprej vprašal o pisanju dramskih besedil, Grumovi nagradi, o predstavi po vašem besedilu, ki jo bomo letos lahko videli v spremljevalnem programu Tedna slovenske drame, o zbirki kratkih zgodb, ki je v izteku lanskega leta izšla pri Mladinski knjigi, morda o Kranju, kamor ste se preselili pred nekaj leti ..., sem pomisli, da Mislej ni ravno priimek iz teh krajev, da se sliši nekako primorsko ...

Mislej je priimek mojega deda, ki ga nisem nikoli poznala, saj je umrl mlad, ko je bil moj oče še otrok. S tem delom družine sicer žal nimam nobenih stikov, vem pa, da je ded prišel iz krajev med Ajdovščino in Sežano. Ded je po 2. svetovni vojni v Domžale prišel zaradi dela. Bil je delavec v Papirnici Količevo, kjer je potem vse življenje delal tudi moj oče. Babica po očetovi strani je bila iz Gorjuše, kasneje so živeli na Viru pri Domžalah, moji starši pa potem v Mengšu. Pred štirimi leti sem se z družino priselila v Britof pri Kranju.

Bodiva torej aktualna tudi ob vaši zbirki kratkih zgodb Ocean na steni, ki je konec leta v zbirki Nova slovenska knjiga izšla pri Mladinski knjigi. Lahko bi rekla, da gre za vaš literarni prvenec, čeprav je leta 2023 natis kot izbrano maturitetno branje doživelo tudi vaše dramsko delo Naše skladišče, tri leta prej na Tednu slovenske drame nagrajeno z Grumovo nagrado. Gre za zgodbe, ki ste jih z namenom odnesli na založbo, mar ne?

Res je. Lahko bi rekla, da zbirko kratkih zgodb Ocean na steni štejem za svoj literarni prvenec. Dramatika, ki se ji sicer v prvi vrsti posvečam, se namreč zelo redko tiska. Upam, da se bo na tem področju kaj spremenilo in bodo založbe bolj zainteresirane tudi za dramska besedila. Naše skladišče je obstajalo že vrsto let pred knjigo, ki je izšla predvsem z namenom, da bi bila na voljo maturantom. Seveda pa sem je bila prav tako vesela. Prepričana pa sem, da so tudi dramska dela primerna za branje, in ne zgolj za uprizarjanje v gledališču.

Je pa res, da je knjiga Naše skladišče veliko prispevala k temu, da je prišlo do izida kratkih zgodb, k čemur me je spodbudila tudi urednica Nela Malečkar. Zdaj že snujem naslednjo knjigo, vsaj upam, da se bo tako izšlo in da je zbirka Ocean na steni tudi stopnička do naslednje knjige, morda do romana. Seveda pa je to odvisno od marsičesa, od povsem osebnih okoliščin do splošnih pogojev za pisanje in stanja v družbi, ali bo mogoče ustvarjati, biti dramatičarka, pisateljica.

V Oceanu na steni se srečamo z dvanajstimi ženskimi imeni, za katerimi se skriva dvanajst zgodb, ki se dotikajo različnih situacij, v katerih se znajdejo protagonistke v različnih življenjskih obdobjih. Kako so nastajale zgodbe, od kod ste črpali gradivo zanje?

Nekaj likov sem že dlje časa imela v glavi za različna dramska besedila. Recimo Sonja, mlada ženska, ki dela doktorat in je mama dveh majhnih otrok, je tudi v predstavi Prva beseda je mama, ki so jo oktobra lani uprizorili v SNG Drami Ljubljana in bo na ogled v spremljevalnem programu Tedna slovenske drame. Sicer gre v dramski predstavi za nekoliko drugačno zgodbo in osrednjo protagonistko Emo, je pa nekaj točk, ki oba lika povezujejo. V kratkih zgodbah je še nekaj oseb, s katerimi sem se že prej ukvarjala v različnih dramskih besedilih oziroma zasnovah. Doma imam še precej dram, ki še niso bile uprizorjene ali pa jih še pišem oziroma snujem. To lahko traja več let, preden besedilo dobi svojo končno obliko. Kako ali če sploh pride do uprizoritve, pa je spet druga zgodba, predvsem če besedilo pišeš iz lastnega vzgiba, in ne po naročilu. Dramatičarka Katarina Morano recimo odlično sodeluje s partnerjem in režiserjem Žigo Divjakom, kot tandem ustvarjata dobre in uspešne predstave in gledališču lahko ponudita besedilo in predstavo v enem paketu.

Gledališče naroči, določi roke in zagotovljena je tudi uprizoritev ...

Seveda imaš pri tem lahko hud časovni pritisk in veliko odgovornost do občinstva, a hkrati vsaj nekakšno gotovost. Če dramsko besedilo ni naročeno, pa nikoli ne veš, kdaj bo zaživelo na odru, če sploh bo ... To lahko traja leta in leta.

Zakaj govorim o tem – če se vrnem k prejšnjemu vprašanju? Kot sem rekla, je kar nekaj teh ženskih likov že leta obstajalo v moji glavi in po objavi drame Moje skladišče sva se z urednico Nelo Malečkar pogovarjali, da bi morda napisala nekaj kratkih zgodb o različnih ženskah, ki se znajdejo v težkih situacijah, pripoved pa se vedno odvija skozi njihove oči. Skupna točka pri snovanju zgodb je bila tudi žensko telo, skozi kaj mora žensko telo iti v življenju in kako to ženske doživljamo.

Pri tem so vas zanimale zelo različne teme. Beremo, kako ženske doživljajo sebe, svoje telo ter okolje in družbo, v kateri živijo: zanositev v študentskih letih, kako socialni status vpliva na samozavest, starševstvo v mladi družini, skrb za ostarele starše, vzdrževanje partnerskega odnosa in naveličanost v njem ...

Žensko telo ima izrazito drugačno vlogo od moškega telesa tudi na primer na področju spolnega dela, zato me je v eni od zgodb zanimalo delovanje platforme OnlyFans. Ali pa na primer staranje telesa, kako ženske same sebi ne pustimo, da bi se starale, hkrati pa je to ogledalo družbe, ker tudi družba ne pusti ženski, da se stara. Ženska starajoča se telesa hitreje in strožje ocenjujemo na podlagi videza kot moška starajoča se telesa. V ozadju vseh zgodb je še vedno patriarhalni sistem, ki je bil zgrajen skozi stoletja. Čeprav se ta zdaj končno odpravlja in smo, če govorim o t. i. bolj razvitih delih sveta, ženske v 20. stoletju pridobile veliko pravic, pa se spet pojavljajo obdobja in določene družbene struje, ko bi nam kakšno pravico spet odvzeli in bi se vrnili nekaj korakov nazaj.

Ampak pogosto je – tudi od žensk – slišati, da »tako pač je ...«

To je zelo nevaren stavek. To pomeni, da stvari vedno ostajajo enake in s tem tudi neka razmerja moči v družbi. Želim si, da bi ljudje razmišljali, kaj bi bilo najbolj pravično. Ne kako je, ampak kako bi morali biti in kaj se da narediti, kako kot skupnost lahko sodelujemo. Mislim, da vsaj za zdaj še imamo demokratično družbo in nevladne organizacije, v katere se lahko vključimo in v njih tudi pomagamo. Potem so tu volitve, mlade je treba spodbujati, da spremljajo politiko, da jo razumejo in vedo, za koga se odločiti.

Sama sem iz generacije, ki še ni bila tako odvisna od pametnih telefonov in nasploh interneta. Veliko smo se družili, spremljali novice, brali časopise, knjige ... Zdi se mi, da so mladostniki danes velikokrat umaknjeni v nek drug svet, saj je ta, ki ga živimo v resnici, kar strašljiv. Kako priti do službe, do stanovanja, kako si sploh najti partnerja? To je lahko za mlade velik izziv in tudi pritisk, pa se zato umikajo v digitalni svet in se umikajo iz nekega družbenega življenja. To bi bila zelo zanimiva tema tudi za dramsko besedilo.

Če se še vrnem k Oceanu na steni, kako ste izbirali imena protagonistk posameznih zgodb, od Nike, Kriste Marije do Julije, Arise, Beti ...

Mogoče so kakšne osebe tudi iz mojega življenja, ženske, ki jih poznam, pa ni nujno, da se jim dogaja kaj takega kot ženskam v zgodbah. Lahko so malo karakterno podobne ali pa delajo v enaki službi, na podobnem delovnem mestu. Morda se jim je kaj podobnega zgodilo ali pa me samo spominjajo na določeno osebo. Pravzaprav lahko rečem, da so skoraj vsa imena iz resničnega življenja. Zgodbe so seveda nastale tudi na podlagi nekaterih lastnih doživetij ali pa stvari, ki so jih doživele sorodnice, prijateljice. Večkrat mi kdo reče, da se je s kakšno zgodbo poistovetil oziroma poistovetila.

Nek dogodek spremeniti v literarno zgodbo pa je seveda pisateljski izziv. Za naslednjo knjigo se v tem smislu želim še izboljšati. Zgodba, ki je zanimiva in prepričljiva, mora biti tudi slogovno izvirna in dovršena.

Kdo sta babica Štefanija in babica Justina, ki jima posvečate te kratke zgodbe?

To sta obe moji babici, Štefanija je že pokojna, Justina je stara 96 let in živi v Kočevju. Njima zgodbe posvečam zato, ker sta še iz starejše generacije, ko je bilo veliko težje biti ženska, kot je to danes. Justina je bila upornica, saj je v težkih povojnih časih zbrala pogum in se ločila, ker ni bila zadovoljna v zakonu – in to dvakrat. Naprej pa je raje živela sama. Po njenih pričevanjih verjamem, da je bila nesrečna, ker se je od nje predvsem pričakovalo, da bo poslušna možu, da bo skrbela za otroke in gospodinjstvo ... Ona se je temu uprla.

Babica Štefanija je bila upornica na drugačen način. Izhajala je iz revne družine, saj je imela 14 bratov in sester. Že kot majhen otrok je hudo zbolela, dobila je virus otroške paralize in bila praktično vse življenje invalid. Ker ni mogla hoditi in ker ni bilo nikogar, ki bi jo lahko vozil, ni mogla obiskovati šole, kar je bila njena velika travma. Njen oče je odločil, da bo služila kot dekla in gospodinja drugim sorojencem, kjer jo bodo pač najbolj potrebovali, a se je temu uprla – sama se je naučila branja in pisanja, vpisala se je na šiviljski tečaj in kasneje tudi dobila službo, spoznala je mojega dedka in imela otroke.

Kakšni so odzivi bralk in bralcev na Ocean na steni?

Različni. Vsakega odziva bralcev sem vesela in mi veliko pomeni. Lepo je, ko ljudje knjigo sprejmejo in uživajo v branju. Veliko pozitivnih vtisov sem dobila od moških bralcev. Morda tudi zato, ker je zanje v zgodbah marsikaj novega, presenetljivega, nekaj, česar doslej še niso poznali ali o tem razmišljali. Tudi bralkam so zgodbe všeč, so pa nekatere kritične glede določenih stvari, ki jih doživljajo ali pa razumejo drugače kot jaz, morda tudi zato, ker so same kaj takega doživele. Čakam pa še na kakšno literarno kritiko stroke.

Rekli ste, da včasih pišete eno zgodbo, jo potem pustite, se posvetite drugim besedilom, drugemu delu in se po daljšem času k zgodbi spet vrnete. Kako je ponovno iz predala vzeti staro pisanje?

Sama poskušam vzpostaviti ritem pisanja v skladu z vsemi drugimi službenimi in družinskimi obveznostmi. Pisanje je poklic, pri katerem nikoli ne veš, ali je to zares tvoj prvi poklic. Ob tem si postavljaš vprašanje, koliko časa si imaš pravico vzeti za pisanje, koliko pa za drugo delo, ki ga opravljaš za preživetje, na primer poučevanje in lektoriranje.

Z gledališči ste občasno sodelovali tudi kot dramaturginja.

Po poklicu sem tudi dramaturginja, a gre za zelo zaprt prostor. Režiserke in režiserji običajno pripeljejo svojo ekipo sodelavcev, dramaturginj in dramaturgov pa je zelo veliko in je težko priti zraven. Podobno kot z dramskim besedilom. V Sloveniji na razpis za Grumovo nagrado pride recimo štirideset ali petdeset besedil, kar je v primerjavi z Nemčijo ali Anglijo, kjer na razpis pride petsto besedil, malo. Že res, da imajo tam veliko več gledališč, imajo pa tudi tradicijo uprizarjanja nacionalne dramatike. Prej omenjenih petdeset novih besedil je tako ogromno število, če od tega pot do institucionalnega odra najde ena drama ali morda dve. Ob tem se na oder vedno znova vračajo klasična dramska besedila naših uveljavljenih avtorjev. Letos bodo v Celju uprizorili kar pet Cankarjevih del.

Zato mora avtor besedila pogosto hkrati delovati tudi kot producent, če želi priti do uprizoritve vsaj na neodvisni oz. neinstitucionalni sceni. Na razpisih lahko pridobi sredstva, zbere ekipo in se loti dela.

Na podoben način ste sami pred desetletjem na oder postavili besedilo Panj, za katero ste leta 2014 prejeli takratno nagrado za mladega dramatika ...

Panj sem tudi sama režirala z ljubiteljsko skupino v Kamniku in mislim, da nam je uspelo narediti dobro predstavo. Danes se tudi dogaja, da režiserji raje vzamejo starejša besedila, ki so bila že večkrat interpretirana in jih lahko po mili volji spreminjajo in preoblikujejo. Veliko svobodo pri ustvarjanju predstave ponuja tudi danes zelo popularno snovalno gledališče, kjer gre največkrat za kolektivno ustvarjanje dramskega besedila. To seveda ni nič slabega, tudi sama bi bila vesela priložnosti, če bi lahko kot dramatičarka in dramaturginja postala del takega kolektivnega ustvarjanja. Lahko bi prispevala k besedilu, ki nastaja sproti na vajah za predstavo. S tem ne mislim le, da bi bilo več priložnosti za delo, predvsem je dobro, da tudi na tak način dramatik ali dramatičarka ostaja v ustvarjalni formi.

Zdi se mi, da v Sloveniji mnogo mladih neha pisati dramatiko, ker morajo za preživetje delati druge stvari. Potem nekaj let ne pišeš in lahko povsem padeš iz ustvarjalnega ritma. Če ne pišeš, preprosto nehaš biti dramatik.

Ko ste leta 2020 prejeli Grumovo nagrado za dramsko besedilo Naše skladišče, sem v naslov intervjuja zapisal Piše za gledališče, naš razmislek in pravičnejšo družbo. Je še vedno tako?

Vmes je prišla družina, otroka raseta. Vsi mladi bi morali tako razmišljati in potem tudi še naprej. Ampak ne vem, zakaj je tako, kot se pogovarjam z ljudmi, da v življenju nekoliko nehaš verjeti v ideale oziroma postaneš bolj ciničen, skeptičen, kar ni v redu. Prav vesela sem, da ste mi to omenili. Bom morala spet prebrati kakšne stare intervjuje.

Ampak ja, še vedno vsakokrat, ko pišem, želim pisati nekaj pomembnega. Vedno so prisotne želje oziroma neko prepričanje, da bi rada pisala nekaj, kar je pomembno tudi za družbo, da v besedilu izrazim stališča za boljšo in pravičnejšo družbo.

Seveda pa kasneje, ko si soočen z vedno večjimi pritiski, ko imaš odgovornost do družine in postane pomembna tudi ekonomska situacija, tvoja angažiranost morda nekoliko uplahne. Približuješ se stavku »tako pač je«, kar je – kot sem rekla – zelo nevarno.

Za umetnico, dramatičarko, avtorico kratkih zgodb, v prihodnosti tudi romanov še posebej ...

Mislim, da mora umetnost ostati upornica. Če imaš priložnost nekaj povedati na gledališkem odru, v javnem prostoru, kamor pride občinstvo, je to velika odgovornost in hkrati privilegij, ki ga ne smeš zanemariti.

So slabi časi, v kakršnih sta trenutno svet in družba, dobri za dramatiko, za pisanje? Teme se ponujajo vsakodnevno.

Drži, vsakodnevnih spodbud res ne manjka in idej in motivacije tudi ne. Vprašanje pa je, ali se vse to v realnem življenju uresniči: si bom uspela ob vseh obveznostih izboriti čas za pisanje in po tem, ko je besedilo končano, najti možnost, da napisano pride tudi do uprizoritve. Če nanjo čakaš deset let, zapisano lahko tudi izgubi aktualnost. Zato so za ustvarjalne ekipe tudi vse bolj zanimivi avtorski projekti, ki vedno izhajajo iz aktualnega trenutka in so običajno zelo odprti. Tudi več ljudi prispeva vanje. Sama sicer podpiram tak način, se pa hkrati sprašujem, kam z nami, ki pišemo dramatiko, in kaj se potem posledično dogaja s slovensko dramatiko ...

Čemu gre pripisati podatek, da je med zadnjimi šestimi prejemniki Grumove nagrade pet žensk in le en moški, prav tako velja za izvirno slovensko leposlovje, kjer ste avtorice vse bolj prisotne?

Mogoče na to vpliva tudi negotovost poklica, o čemer sva govorila. Res pa je tudi, da ženske v preteklosti niso imele toliko možnosti za pisanje. Bile so potisnjene na rob, sistem jih ni spodbujal k pisanju. To se je v zadnjih letih močno spremenilo. Hkrati so sodobni moški in partnerji bolj pripravljeni sodelovati pri razdelitvi dela v gospodinjstvu v družini, tako da ženskam ostaja več časa.

Na zaključni slovesnosti Tedna slovenske drame bodo razglasili novo Grumovo nagrajenko ali nagrajenca. Ste letos poslali kakšno besedilo na razpis?

Seveda sem ga poslala. Vsako leto ga pošljem. Razpis za Grumovo nagrado je kot neke vrste avdicija, zato seveda velja biti zraven.