Tudi na lepoto se človek navadi

Profesor Toman je doktor bioloških znanosti, upokojen redni profesor na Biotehniški fakulteti. Je tudi nosilec naziva zaslužni profesor, kar je najvišje pedagoško in raziskovalno priznanje na Univerzi v Ljubljani. Več kot deset let je bil tudi raziskovalec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.

Rojen Kamnogoričan je že v dijaških letih raziskoval metulje Lipniške doline, ki so bili njegova prva »biološka ljubezen«. Kot raziskovalec in profesor je nato obredel vse kontinente sveta, štiri leta je med drugim predaval na univerzi v Københavnu in raziskoval na Inštitutu za vode v Hillerød​u. Kot strokovnjak s področja raziskovanja in varovanja voda je že dolgo, preden je varstvo narave postalo tudi v širši javnosti prepoznano kot aktualna in pomembna tema, opozarjal na stanje in nujnost ohranitve kakovosti naših rek.

Tudi svoj prosti čas namenja naravi. Njegov Cvetlični breg nad domačo rojstno hišo, dokumentiran v filmu in predstavljen v knjigi Čudoviti vrtovi Slovenije, v Lipniško dolino privablja številne ljubitelje lepega iz vse Slovenije in širše.

Kot raziskovalec in profesor ste obredli tako rekoč ves svet, a ste se vedno vračali v domačo Kamno Gorico. Kako so vas kot človeka in kot znanstvenika oblikovali slikoviti domači kraji po eni strani ter širni svet, v katerega ste vstopali s tako odločnimi koraki, na drugi?

V naravi človeka in bolj kot ne vseh živih bitij je, da se vrača v kraj svojega rojstva. V živalskem svetu to poimenujemo gnezdni nagon. Zase bi rekel, da imam izjemno močnega, obenem pa sem neke vrste ptica selivka, ki iz gnezda, kjer se je rodila, raziskuje svet in gre v druge kraje.

Za raziskovalca in še posebno profesorja je izjemnega pomena spoznavati druge kraje, ljudi in kulture. Prepričan sem, da to z novimi zgodbami in spoznanji po eni strani da človeku širino, po drugi strani pa oblikuje tudi njegov odnos do lastnega kraja, ki ga, obogaten z izkušnjami, gleda z drugimi očmi, z veliko širše perspektive.      

Iz majhne Kamne Gorice je šlo v svet veliko izjemnih ljudi: politik Pogačnik, pesnik, politik in zavedni Slovenec Toman, misijonar Kappus, slikar Langus ...?

Vračali so se v rodno vas in s seboj prinašali nova spoznanja, kar je za kraj predstavljalo dodano vrednost. Vedel sem zanje. V otroštvu je zame skrbela teta, za tiste čase izjemno razgledana ženska. Pripovedovala mi je zgodbe, ki sem si jih v glavi živo predstavljal. Bral sem Sienkiewicza, ki je opisoval Afriko, si predstavljal Indijance v zgodbah Karla Maya, nato pa kot gimnazijec sanjal o Braziliji, o Amazoniji ... Potem mi je vse te dežele uspelo videti in raziskovati naravo v Amazoniji, Osrednji Aziji in na Japonskem.

Zelo so se me dotaknile južnoameriške države s svojo bogato zgodovino in zdajšnjo realnostjo. V teh dneh se neštetokrat spomnim na prijatelje, sodelavce iz Venezuele, kjer sem nekaj časa bival in delal na Orinoku. Podobno je z azijskimi, kitajskimi in japonskimi zgodbami; pa Kazahstanom, kjer sem predaval na univerzi in bil član ekspedicij k Aralskemu jezeru, nekoč veliko za tri Slovenije in pol, danes ima pa le šest kvadratnih kilometrov površine. Je ena največjih okoljskih katastrof, kar jih je povzročil človek. Tam sem šele videl, kaj v globalnem smislu pomeni varstvo okolja.

Zakaj prav tam?

Veste, da je bila voda iz Aralskega jezera uporabljana za namakanje bombažnih polj? Evropa se je hotela vrniti k naravi, zato je usmerjala k uporabi naravnih materialov, med njimi bombaža ... Posledica je bilo med drugim uničenje enega največjih jezer na svetu. Zato, da bi se Evropa z naravnimi materiali vrnila nazaj k naravi ... Kakšen paradoks!

Kakšno pa je v vseh teh z naravo bogatih skupnostih, ki ste jih spoznali, zavedanje o tem, kako pomembno je naravno okolje?

Bistveno manjše kot pri nas, posebej v Aziji, Južni Ameriki, pa vendar se stvari nekako, zelo počasi, urejajo. Težko razložim, zakaj. Morda je povezano s tem, da so tam boji za naravo, za okolje celo smrtno nevarni. In ko ljudje v politiki, gospodarstvu sprevidijo, da se ljudje borijo za ceno lastnega življenja, se vendarle vprašajo, ali mogoče res ne delajo prav ...

Pri nas pa imamo drugo zanimivo situacijo: izjemno veliko civilnih iniciativ, ki delujejo lokalno, politika in kapital pa v njih vidita zgolj boj za lastno korist. Je tako zato, ker okoljska politika preprosto ne deluje, morda zato, ker smo Slovenci nagnjeni k stališču »samo ne na mojem dvorišču«?

Vsekakor vem, da nam zelo manjka strokovni del te zgodbe. Na prste bi lahko prešteli strokovnjake, ki se javno oglašajo in se borijo za okolje.

Vi vsekakor se. Kako to?

Bistvo človeka, ki želi nekaj dodati za dobro skupnosti, je, da ne hodi po ustaljenih poteh, ampak da išče nove, na njih pusti svojo sled in da obenem s teh neznanih poti prinese nekaj dobrega za skupnost, v kateri živi. Tega sem se vedno držal.

Na splošno lahko ugotovimo, da je med raziskovalci, univerzitetnimi profesorji, veliko pomanjkanje družbenega angažmaja. Zakaj? Morda zato, ker je sistem raziskovanja in napredovanja v znanosti prilagojen na to, da je treba biti mednarodno primerljiv. Domače zgodbe običajno niso in časa za tovrstno angažiranje je zelo malo.

Ves čas pogovora mi, strokovnjak s področja narave, pravzaprav govorite o družbi. Menite, da je težava tudi v tem, da smo svet razdelili na naravo in družbo?

Točna tako je. Že šolski sistem nas vzgoji v smeri, da je nekdo družboslovec, drugi pa naravoslovec. Pa tudi tako imenovana splošna izobrazba je nazadovala. Med študenti, ki prihajajo na univerzo, opazimo mnogo zelo specifičnih znanj, splošnih je precej manj.

Ampak očitno mladi vendarle čutijo potrebo po teh znanjih, glede na to, da ste bili vedno med najbolj priljubljenimi in najbolje ocenjenimi profesorji na fakultetah, kjer ste predavali.

Seveda! Ker sem jim odpiral pogled na svet, ki ga niso poznali. Če smo na primer govorili o planktonu v jezeru, sem jim opisal domače jezero in tisto v Srednji Aziji. To jim je bilo všeč. Saj jih ne moreš bombardirati samo s podrobnostmi. Biologija se je v zadnjih letih zelo usmerila v genetiko in študentje do zadnjih alelov pri genih natančno vedo, zakaj so pomembni ... Ne ločijo pa bukve od gabra. In to je težava. Le z vključevanjem širine bomo lahko uspevali v tem globalnem svetu, v katerem vsi vse vedo ... – dejansko pa najbrž vedno manj.

Je mogoče, da v Sloveniji še živimo v »preveč«​ lepem in ohranjenem naravnem okolju, da bi se zavedali, kako pomembno je to, da ga tudi ohranimo? Temzo so Angleži najprej popolnoma uničili, da so jo potem z ogromnimi sredstvi spet oživili.

Popolnoma res je. Tudi na lepoto se človek navadi in potem podrobnosti preprosto ne opazi več. Ogromno lepih kotičkov imamo, kar nam priznajo tudi ljudje, ki pridejo od drugod. Sam imam kolege z vsega sveta, številni kot obiskovalci pridejo v Kamno Gorico in v spominski knjigi, kamor zapišejo svoje misli, je kup zapisov, ki pravijo, da so naši kraji raj na zemlji. Mi pa jih gledamo in tega ne vidimo.

K sreči je vse več ljudi, ki vendarle opazijo, kje živimo. In k sreči imamo še veliko delov narave, ki so tako lepi in pestri. A imamo tudi veliko tistega, kar v ta prostor ne sodi. Med posegi, ki mene najbolj bolijo, je zagotovo način, kako se trenutno urejajo vodotoki, in da reke vidimo le še kot vir energije.

Pa povejte še enkrat, zakaj je tako zelo pomembno tudi za nas, ljudi, da v potokih plavajo ribe, da so na bregovih ptice, na travnikih žuželke ...

Narava je preplet različnih kemijskih, fizikalnih in bioloških dejavnikov. Vsak rečni sistem, vsak potok in vsaka stoječa voda, jezero ... ni sistem zase, ampak je povezan z drugimi ekosistemi. Torej je kopni ekosistem pomemben za vodni prostor in vodni prostor – reka, potok – je pomemben za kopni ekosistem. V njih je vrsta različnih akterjev, ki jih imenujemo rastline, živali in mikroorganizmi. Vsak ima v tej zgodbi svojo vlogo. Če je ena vrsta izgine – pa ni nujno, da to sploh opazimo – se spremeni ves sistem. Če spremenimo kopno, usodno vplivamo na rečni sistem. Če po drugi strani rečni sistem spreminjamo s pregradami, škarpami ..., pa organizmi iz vode sploh ne morejo na kopno. Težava našega neznanja o naravi je predvsem v tem, da ne razumemo procesov povezav med ekosistemi.