Trije romani za čez praznike

Ljubljana – Da Zoran Predin ni le še vedno ustvarjalna slovenska glasbena legenda, ampak je tudi pisatelj, vemo, odkar je pred petimi leti izdal prvi roman Mongolske pege, ki mu je sledila Brezmadežna (2023), v izteku leta pa je izšel njegov tretji roman Cirkus Astralis. »Kadar skušam na kratko povedati, kam žanrsko uvrstiti novi Predinov roman, padem v precejšnjo zagato,« priznava urednik pri Cankarjevi založbi Sašo Puljarević. Odgovori avtor Zoran Predin: »Za Cirkus Astralis sem našel prispodobo v prekmurski gibanici, slaščici iz štirih plasti. Roman je namreč napisan po plasteh.« Rdeča nit je misel, ki jo je pisec našel v antičnem mitu, da duša, ki spije premalo vode iz reke Lethe, prestaja kazen za grehe iz preteklega bivanja. Avtor se poda še v hinduizem, ki uči, da zelo grešnih duš ne doleti le reinkarnacija z neizbrisanim spominom, ampak tudi transmigracija v živali. »Ko sem to povezal, sem imel na krožniku pestro izbiro resničnih živali, ki so zaznamovale zgodovino človeštva. Z zadovoljstvom sem transmigriral nekaj znanih zgodovinskih osebnosti,« pove Predin, ki drugo zgodbo postavi v frizerski salon Samsara, kjer skozi medsebojne odnose petih oseb prinaša nauke hinduizma. Je roman fikcija? »Seveda, a znotraj le-te je pa vse res,« poudarja Predin; da je treba danes domišljijskemu svetu pomagati, saj ga realni svet marsikdaj prehiteva po desni.

Od Dalmacije v Francijo

Roman Ali smo bili to mi, na neki način pa enajst kratkih zgodb z junaki, ki prehajajo iz ene zgodbe v drugo, je prvenec hrvaške avtorice Luize Bouharoue, sicer vsestranske ustvarjalke na področju kulture. V knjigi opisuje vsakdan generacije mladih ljudi v južni Hrvaški. V iskanju intenzivnega in stabilnega odnosa, ne nazadnje ultimativne ljubezni, se soočajo z ljubezenskimi aferami, homofobijo, virtualno zaljubljenostjo, reševanjem prijateljstva po razpadu zveze, negotovostjo identitete in ključnimi eksistencialnimi odločitvami: z neuspehom, zavrnitvijo in izgubo, zamero in strahom. »Avtorica je zelo realno in hkrati subtilno prikazala stanje diskurza med mladimi na hrvaški obali. Glavni protagonist gre recimo v Knin na dan zmage in domovinske hvaležnosti z dedom. V odnosih med mladimi je kopica podtonov, ki kažejo na aktualno situacijo 'balkanskih družin',« pove prevajalka Selma Skenderović in dodaja, da je besedilo v dalmatinščini, in ne v standardni hrvaščini, kar dodatno poudarja prostor, v katerem se zgodbe odvijajo.

Fine de Claire je naslov prvega romana švedskega pisatelja in prevajalca Daniela Gustafssona v slovenščino. V romanu, ki ga je prevedla Lucija Stupica, avtor obravnava krizo zakonskega para srednjih let. Žena se namreč odloči, da bo zapustila dom in se odpeljala na francosko atlantsko obalo, tja, kjer gojijo ostrige. Te imajo v njeni preteklosti poseben pomen. Ko se geologinja Helena pelje proti jugu, v avto vzame poljsko prekarno delavko. Ta ostane v Parizu, mesto sopotnika pa prevzame njen brat. Primerjava med ostrigami kot tujerodno vrsto in priseljenci ni naključna. Gre za potovanje čez neopazno drseče tektonske plošče, je zgodba, pod katero se izpisuje še ena iz 19. stoletja: kolonialna zgodba o nasilju, zlorabi in rasizmu, ki v sedanjosti zadoni vsakič, ko se na naših krožnikih znajdejo vse cenejše ostrige. Je pa tudi zgodba o današnjem preseljevanju in priseljevanju, tako ostrig kot ljudi.