Tri mesece hodil po Kanadi

Žlebe – Ladislav Vidmar v medvoški občini velja za enega največjih, če ne celo za največjega promotorja hoje. Vsako leto svet spoznava skozi oči pešca. Na pot se vedno odpravi sam.

Od Azije do Severne Amerike

Letos je pri 68 letih med majem in avgustom izvedel tako imenovani coast to coast (od obale do obale) – od atlantskega Montreala do pacifiškega Vancouvra. Njegova pot se je začela v Montrealu, nato pa iz province v provinco: Quebec, Ontario, Manitoba, Saskatchewan, Alberta in Britanska Kolumbija. Predstavil je razloge, zakaj je izbral prav Kanado. »Na lanskem peš popotovanju v Aziji sem imel kar nekaj težav, pa ne zaradi same poti. Presenetilo me je, ker so me vozili tako Kitajci kot Pakistanci. Niso me pustili hoditi. Težko sem se s tem sprijaznil. Ko sem prišel domov, sem si rekel, da deželo spoznavam prav na takšen način, kakršna je. Kitajska ima Ujgure, Pakistan Kašmir in Džamu, spore z Indijo … Bojijo se za nekoga, ki mu dajo dovoljenje. Sprejeti moraš, da je to pač realnost. Po teh izkušnjah sem se za letos odločil za popolno nasprotje. Šel sem v Kanado, na zahod, v 'razviti svet'.« V Kanado ga je vlekla tudi osebna izkušnja: letos je minilo natanko petdeset let, odkar je kot 18-letnik prvič stopil na kanadska tla. Odzval se je tetinemu povabilu. To je bilo njegovo prvo potovanje z letalom. Ogledal si je Montreal, Sudbury, Niagarske slapove in obiskal slovensko farmo.

Načrtoval 5500 kilometrov hoje

Letošnji načrt je bil prehoditi okrog 5500 kilometrov. »Sproti sem ga spreminjal, iskal bližnjice, ker sem ugotovil, da če bi šel točno po prvotni trasi, bi pristal na območjih, kjer hrane in vode sploh ne bi mogel dobiti. Po nasvetu domačinov sem raje izbral ceste, ob katerih so bile bencinske črpalke in možnost oskrbe. Tam sem lahko dobil vsaj kruh, vodo, kakšen sendvič. Drugo imajo samo prigrizke – čips in razne fluorescentne pijače, ki ti prav nič ne pomagajo. Hrana je bila res špartanska. Poleg tega sem se izognil Calgaryju, ker bi me pot znova peljala po glavni štiripasovnici, kar me je spremljalo že skozi Manitobo, Saskatchewan in Alberto. Najhuje je bilo v Saskatchewanu, kjer so temperature dosegle skoraj štirideset stopinj Celzija, sence pa ni bilo. Odločil sem se, da se bom peljal šeststo kilometrov naprej do Alberte.« Na koncu je v 92 dneh prehodil 4530 kilometrov, za kar je potreboval 1022 ur. Načrtoval je torej še tisoč kilometrov in dvajset dni več, a se je potem zaradi naštetih vzrokov premislil. Namesto tega se je podal proti jugu in se v Britanski Kolumbiji priključil na pot Trans Canada Trail. »To je bila najboljša odločitev. Mislim, da bolje ne bi mogel izbrati,« je dejal.

Srečanja in odzivi

Na poti ni srečal veliko pešcev. »En sam je bil, ki je šel kakšnih tristo kilometrov proti Sudburyju. Kolesarjev pa kar nekaj, tudi motoristov. Ampak nisem bil čudak, kot na primer v Aziji, kjer se ti pravzaprav priklonijo, ker se jim zdi nekaj nepojmljivega, da se podaš na tako dolgo pot peš. V Kanadi so me ljudje razumeli, sem pa slišal nekaj komentarjev, da ne vedo, da bi kdo že prehodil Kanado od obale do obale v enem kosu,« je opisal in dodal, da verjetno je kdo že bil. Kot pravi, je v Kanadi veliko poti. »Celotna pot Trans Canada Trail je dolga 28 tisoč kilometrov in gre praktično po vseh desetih provincah in treh teritorijih. To je življenjska pot za več let. Da bi šel celo, se mi ne zdi smiselno. Kolikor sem prehodil letos, je čisto dovolj, da sem spoznal deželo.«

Ljudje in narava

Tudi letos je z izjemo enega dne spal v šotoru, ki ga nosi s seboj. Poudaril je, da prostora za njegovo postavitev ni bilo lahko najti, saj je pogosto naletel na table z napisom, da gre za zasebno zemljišče. To ga je presenetilo in razočaralo, prav tako kot tudi način življenja ljudi na podeželju. »Na svojih peš potovanjih opazujem prav življenje ljudi. Zato se velikih mest izogibam. V mestih je vse enako. Podeželje pa pokaže značaj dežele. Zdi se mi, da ljudje ne znajo živeti. Pehajo se za dobrinami, dokazujejo si, koliko so sposobni, in kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo. Garaže imajo polne, dvorišča prav tako, ob hišah pa lepo pokošena trava. Očitno so sentimentalno navezani na vse starine, ki so bile kdaj pri hiši. Stare pluge in stroje postavljajo pred hiše kot okras, kot simbol porekla.« Med hojo je občudoval naravo: številna jezera in bogat rastlinski in živalski svet. Medveda je srečal zgolj enkrat, izpolnila pa se mu je tudi želja srečanja z losom.

Vrnitev domov

Po treh mesecih oziroma 92 dneh hoje je prišel do cilja in se vkrcal na letalo proti Ljubljani. »Vrnitev domov je najlepši del potovanja. Tako kot v vojski odštevaš dneve, na koncu pride ura, letalo in dom. Jaz imam sistem 'on-off': ko izklopim, je konec.« Najbolj se je razveselil objema domačih, ki se jim je na poti bolj poredko javljal, saj pogosto ni imel signala.

Načrti za prihodnost

Peš po svetu namerava tudi prihodnje leto, a to ne bo Kanada. »Hojo po Kanadi na takšen način sem zaključil. Šel bi še na na Vancouvrov otok, morda v gore v Alberti ali Britanski Kolumbiji. Če bi vse lepote Kanade strnil na enem mestu, bi težko presegel Slovenijo. Za moje oko imamo pri nas na majhnem prostoru več lepot, kot jih tam najdeš na milijonih kvadratnih kilometrov. In prav to je razlog, da se vedno znova vračam – ker je dom edini pravi cilj. Za prihodnje leto pa razmišljam o Indiji – od Šrinagarja pod Himalajo do Katmanduja v Nepalu,« je zaključil.