Težko je najti pravo

Ko sem dopolnil trideset let, sem mislil, da me življenje ne more več presenetiti. Sploh pa ne pri iskanju partnerice,« je pripovedoval Gašper. Obiskal me je skupaj z očetom, a vsak od njiju je s seboj prinesel svojo zgodbo.

»Nisem bil kakšen nedolžen mamin sinček, četudi sem edinec,« je potem nadaljeval.

»Mama je vedno govorila, da ima življenje v roki tako korenček kot tudi palico. Domače tekoče 'stroške' so mi starši začeli zaračunavati takoj po maturi, a zaradi zelo dobrih odnosov, ki smo jih imeli, si nisem iskal drugega stanovanja. Ženske so me zanimale, imel sem kar nekaj zvez, a pri iskanju prave nisem imel sreče. Morda sem preveč izbirčen, morda se moje vrednote, na katere prisegam, razlikujejo od vrednot, ki jih neguje nežnejši spol? Še danes sem samski, pa ne kaže, da bo kdaj drugače. Opisal bom zadnjo avanturo, ki me je spravila na kolena, saj sem imel Niko zelo rad. Srečala sva se v hribih. Ni se mi zdela nič posebnega, dokler se nisva začela pogovarjati. V planinski koči je bila s svojo družbo, jaz s svojo. Ker ni bilo drugih gostov, smo se kmalu pomešali med seboj, eden od njenih je začel igrati na harmoniko, tako da je postalo celo zelo veselo. Če se ne bi razbesnela nevihta, bi se pozno popoldne poslovili in se odpravili v dolino, tako pa smo ostali v koči, kjer smo potem tudi prespali. Hitro sem ugotovil, da mi je nasmejano dekle zelo všeč, pa še plesalo je bolje od mene. Prvič po dolgem času sem čutil, da mi je nekdo res blizu. Zdelo se mi je, da sem zadel na loteriji. Bila je sproščena, pametna, duhovita. Ves zadovoljen sem se prepričeval, da sem končno našel žensko svojih sanj. Brez težav sva se dogovorila za naslednje srečanje. Hodila sva v hribe, poleti sva najela avtodom in se zapeljala na Nordkapp. Predstavil sem jo tudi domačim. Bila jim je zelo všeč. Verjemite, tako sem bil zaljubljen, da sem slišal travo rasti. Končno sem dočakal tudi dan (živela je na drugem koncu Slovenije), ko me je povabila k sebi domov. Imela je dvosobno stanovanje, ki so ji ga, tako je povedala, kupili starši. Po sobah nisem 'šnofaril', zadrževala sva se v spalnici, kuhinji in v dnevni. Všeč mi je bilo, ker je imela veliko rož, stene pa so krasile umetniške slike, saj je bil njen brat znan slikar. Tistih trenutkov, ki so moje življenje obrnili na glavo, se spomnim, kot bi se zgodili včeraj. Nina me je poklicala iz kuhinje. Želela je, da naribam kumare in pripravim mizo za večerjo. Začel sem iskati copate, pa jih nisem takoj našel. Sklonil sem se, da bi pogledal še pod kavč. Tam je bila škatla, iz katere je molela noga plišastega medvedka. Sam pri sebi sem se zasmejal in se pošali, če se igra z njim, kadar me ni ob njej. Najprej je molčala, potem pa je, precej v zadregi, odgovorila: 'Imam dva sinova. Medvedek je njun.' Besede so me zadele kot klofuta. Ne zato, ker bi imel kaj proti otrokom. Daleč od tega! Prizadelo me je, ker mi je skoraj eno leto lagala. Govorila sva o vsem, o knjigah, o gorah, o njenem delu, o menstruaciji, prijateljicah, le o tem, da je tudi mama – nikoli. Ko je videla moj razpotegnjeni obraz, je začela na dolgo in široko razlagati. Izvedel sem, da ji stanovanja niso kupili starši, ampak si ga je izborila pri ločitvi. Zabolelo me je pri srcu, ko je omenila, da sta otroka večino časa pri njenih starših. Da ima zahtevno službo in da se ne zmore ukvarjati z njima. Njeni starši fanta bolje obvladujeta, kot bi ju ona, pa še šolo imata tik pred nosom. Sedel sem kot kup nesreče in jo poslušal. V meni je kar vrelo od jeze in žalosti. Če bi bil bolj pogumen, bi vstal in šel. Pa nisem bil. Vztrajal sem, da ju želim spoznati. Če sem z njo, sem želel biti tudi z njima. S težkim srcem je privolila. 'Si pa res tečen!' mi je rekla. Srečali smo se konec tedna. Fantka, stara štiri in sedem let, sta se oklepala babice, kot bi se bala, da ju bo pustila pri nama. Starejši je treniral nogomet, mlajši pa ga je skupaj z dedkom spremljal na vseh tekmah. Po otroško mi je zaupal, da bo Messi, ko bo velik. V meni se je nekaj premaknilo. Čutil sem, da bi tudi njiju lahko imel rad. Ko sva z Nino ostala sama, sem ji to tudi povedal. Zdelo se mi je samoumevno, da otroka sodita k materi, ne k starim staršem. Pa sem naletel na zid. Spet je ponovila, da ona nima časa zanju, za povrh pa staršem ne more vzeti vnukov, ker bi jima bilo potem dolgčas. Izgovorov je imela na tisoče. Domov sem se vrnil razočaran in slabe volje. Hkrati me je začel grabiti strah. Kaj, če se bo zgodba z nama ponovila? Kaj, če bodo tudi najini otroci pristali pri njenih starših, ker ji bo zanje zmanjkalo časa? Nekaj časa sem jo še poskušal pregovoriti, a brez uspeha. Ker sem bil edinec, sem si zmeraj predstavljal, da bom imel najmanj tri otroke. Z Nino?! Vedel sem, da bi mojo željo v kali zatrla. Po srečanju z njenima sinovoma med nama ni bilo več pravih iskric. Kar izginile so. Dohitele so me tudi govorice, a sem jih odganjal kot sitno muho. Šel sem do nje in ji rekel, da je bolje, da končava zdaj, preden bo prepozno. Skomignila je z rameni: 'Vedela sem, da bo enkrat prišlo do tega.' In to je bilo to. Ko sem odšel, sem čutil velikansko praznino, žalost, pa tudi olajšanje. Toliko pri pameti sem pa vseeno bil, da sem vedel, da bi izgubil samega sebe, če bi ostal.«