Te strašne slike

Iliado, prvo veliko knjižno pesnitev Zahoda, je navdihnila vojna. Dolga je bila trojanska vojna, upesnil jo je Homer. V Svetem pismu, ki velja za knjigo vseh knjig, je veliko strašnih vojnih slik. Med najbolj pretresljivimi in večini današnjih ljudi nerazumljivimi so besede, s katerimi starozavezni bog Jahve naroča svojemu izvoljenemu ljudstvu, naj pobije in še drugače pokonča vsa druga, neizvoljena ljudstva, cela ljudstva, ne le posameznikov. Kar se tega tiče, je treba priznati izraelskemu premierju Netanjahuju, da se ravna po črki Stare zaveze, ko se genocidno znaša nad Palestinci. Nekoč sem se v naslovu nekega članka vprašal dobesedno tako: Bi moral Jahve v Haag? Skupaj s svojim Benjaminom, ki je tja že pozvan.

In tako je bilo ves čas, a vsega strašnega tu ne moremo popisati. Preskočimo iz onih davnih tisočletij v komaj minulo 20. stoletje. V leta druge svetovne vojne, ko je bila skoraj celotna evropska populacija judovskega rodu, več kot šest milijonov oseb, pokončana v genocidu, ki so ga nad njimi izvršili Hitler in kompanija. In ti so svoj Haag, čeprav le najhujši med njimi, dočakali v Nürnbergu. Ta največji holokavst v zgodovini je doživel številne umetniške upodobitve, po mojem mnenju je najbolj občutena in najgloblja tista, ki jo je v svoji pesmi Smrtna fuga (Die Todesfuge, 1944–1945) upesnil Paul Celan (1920–1970), nemško govoreči in pišoči Jud, ki se je rodil v mestu Črnovice, takrat je bilo v Romuniji, zdaj je v Ukrajini, in je imel to srečo, da je genocid preživel. Človek pomisli, da je bil za to izbran, hvala Bogu.

Tudi vseh umetniških del, ki sta jih navdihnili največja vojna prejšnjega stoletja in njena uvertura, tu ne moremo popisati. Imenujem le po eno iz vsake umetniške zvrsti. Poleg Celanove pesmi izberem od romanov Menuet za kitaro Vitomila Zupana (1975), od slik Picassovo Guernico (1937), od glasbenih komadov Šostakovičevo Sedmo simfonijo, imenovano Leningrajska (1941), od filmov srbsko črno komedijo Kdo tam poje (Ko to tamo peva, 1980) Slobodana Šijana, od spomenikov, ki v sebi združujejo več umetniških zvrsti, pa kar naš domači spomenik bitki v Dražgošah (1976), v katerem so svoje umetniške moči združili arhitekt Boris Kobe, slikar Ive Šubic in kipar Stojan Batič.

Kaj lahko povzamemo iz navedenega? Najprej to, da umetnost ne more preprečiti vojne, vojna pa očitno zelo spodbudno vpliva na umetnost. Gorje, ki sta ga povzročila oba velika totalitarizma 20. stoletja, je botrovalo številnim umetniškim delom. Obratno pa ne drži; ni mi poznano, da bi fašisti, nacisti in stalinisti ustvarili kakšna res velika umetniška dela. No, resnici na ljubo, tudi v tem oziru bi se našle izjeme. Denimo: »dokumentarni« filmi Hitlerjeve propagandistke Leni Riefenstahl (Triumf volje, 1934), ki imajo tudi izrazito estetsko noto …

Kaj je skupnega imenovanim umetniškim stvaritvam? To, da so vse nastrojene antifašistično, to je jasno samo po sebi. In to velja še posebej poudariti danes, ko se srečujemo s pravim vstajenjem fašizma v novih pojavnih oblikah, antifašizem pa ti novi fašisti razglašajo za terorizem. Imen ne bom navajal, saj jih poznamo, po svetu in tu, od ameriškega predsednika in »mirovnka« navzdol …

Črno mleko zore pijemo te ponoči
pijemo te opoldne smrt je mojster iz Nemčije
pijemo te zvečer in zjutraj pijemo in pijemo
smrt je mojster iz Nemčije njegovo oko je modro
s svinčenko meri vate natančno zadeva
v hiši prebiva človek tvoji zlati lasje Margarita
svoje pse ščuva na nas poklanja nam grob v zraku
s kačami se igra in sanja smrt je mojster iz Nemčije
tvoji zlati lasje Margarita
tvoji pepelni lasje Sulamit

Paul Celan, Mrtvaška fuga, odlomek,
prevedel Niko Grafenauer

Te strašne slike
Gleda te strašne vojne slike
iz Ukrajine, Gaze, Darfurja
in še od marsikod,
iz krajev, kjer divjajo naravne nesreče,
tiste, ki so na p: poplave, potresi, požari, plazovi …
Nazadnje pa ugotovi,
da od njih sploh ni resnično prizadet,
tako osebno prizadet kot si takrat,
ko ti je res hudo, ko si hudo bolan,
ko ti nekdo umre, te zapusti …
Ko si sam del strašne slike
in ti ta ni posredovana na ekranu.
Ko boli, fizično boli.
Vse tiste slike iz medijev
pa prav nič ne bolijo,
niso kužne, so preveč razkužene,
ne doživljamo jih v živo.
In si rečemo:
Bog daj, da jih ne bi doživeli še mi!
A prav ta želja je cinična in sebična
in nam ne bo prav nič pomagala
tistega dne, ko bo zadelo tudi nas
in takrat ne bo več čas,
bolelo bo in bo hudo.
Slika bo strašna.

Miha Naglič