Tako različni, a povezani

Po tridesetih letih, odkar smo slovenski spačkarji v Mariboru prvič pripravili takrat 11. svetovno srečanje prijateljev vozil Citroën 2CV, smo sredi letošnjega poletja, med 29. julijem in 3. avgustom, na športnem letališču v Postojni znova na enem mestu združili živopisno citroënarsko druščino z različnih koncev sveta – tokrat na 25. svetovnem srečanju prijateljev vozila Citroën 2CV, legendarnega spačka. Drugič v zgodovini Citroën kluba Slovenije smo gostili prijatelje, s katerimi nas druži ljubezen do starodobnikov te avtomobilske znamke. Na šestdnevno srečanje v Postojni se je v 2.871 avtomobilih pripeljalo več kot 6.000 udeležencev iz 42 držav.

Preprost in dostopen avtomobil

Kaj je spaček, naš prijatelj za vse čase? Citroënov model 2CV je bil avto z jasnim poslanstvom – preprost, zanesljiv in cenovno dostopen avtomobil za množice. Sicer so njegov prototip izdelali že nekaj let prej, a so ga zaradi vojne skrivali pred nemškim okupatorjem. Tako je bil prvič uradno predstavljen leta 1948 na pariškem avtomobilskem salonu in že takoj postal prodajna uspešnica. Spaček, kot mu pravimo v Sloveniji in bom to ime uporabljal tudi v nadaljevanju, je motoriziral povojno Francijo, saj je bil cenovno dostopen tudi delavskemu razredu, ki si je tako lahko privoščil lasten avto.

Njegova zgodovina nam pripoveduje, da so pri njegovi izdelavi sledili trem osnovnim pogojem: da je bil prtljažnik dovolj velik za vrečo krompirja ali pa sod vina; da je imel dobro vzmetenje, ki je omogočalo kmetu udobno vožnjo tudi po poljski cesti, pri čemer se jajca v košari na zadnjem sedežu ne bi razbila; da so bila vrata in streha dovolj visoko, da so vanj lahko možje sedli, ne da bi sneli klobuk.

Prve generacije spačkov so imele zložljivo streho vse od prvega stekla do zadnjega odbijača, tako da je bilo v njem mogoče prepeljati tudi večji tovor, morda domačo žival. Dvocilindrski motor je imel minimalno porabo goriva, predvsem pa je avto odlikovalo preprosto vzdrževanje.

V šestdesetih letih je spaček v Evropi postal avto mlade »flower power« generacije, saj je predstavljal simbol svobode, odprtosti in uživanja življenja. Od tod so kult avtomobila črpale vse prihodnje generacije do danes.

Izdelovali so ga tudi v Sloveniji

Avto so pri nas konec petdesetih let prejšnjega stoletja začeli proizvajati v koprskem Tomosu. Eden prvih ga je takrat kupil novinar revije Avto Zoran Jerin iz Kopra in ga označil za zelo simpatičen avto, kot nekakšen spaček. To ime se ga drži še danes. V Kopru so spačke in kasneje tudi nekatere druge modele serije A izdelovali med letoma 1959 in 1981, zadnjega spačka iz serije, imenovane Charleston, so izdelali na Portugalskem leta 1990. Skupaj so izdelali več kot pet milijonov primerkov v različnih izvedbah in modelnih serijah. Spaček je preoblikoval avtomobilsko kulturo Evrope. Danes ostaja ikona, ki še vedno živi – ne le kot zbirateljski eksponat, temveč kot vozilo, ki ga z ljubeznijo vzdržujemo in vozimo po vsem svetu, njegovi ljubitelji pa se organiziramo v društva in klube ter se družimo na srečanjih.

Srečanja, ki povezujejo

Prva srečanja ljubiteljev teh malih Citroënovih vozil so potekala že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, leta 1973 je bilo v Poreču tudi prvo mednarodno srečanje. V ta čas segajo tudi začetki slovenskega spačkarskega druženja, v takratni državi v okviru YU AS kluba (Jugoslovanski Ami Spaček klub), s samostojno slovensko državo pa smo se leta 1991 preimenovali v Citroën klub Slovenije.

Prvo svetovno srečanje prijateljev 2CV je bilo leta 1973 na Finskem, od takrat naprej pa se ljubitelji Citroënovih starodobnikov zberemo vsaki dve leti v različnih državah Evrope. Leta 1995 je Citroën ​klub Slovenije organiziral enajsto izvedbo tega srečanja na športnem letališču v Skokah pri Mariboru, kjer se je zbralo skoraj 1.700 Citroënovih vozil iz 31 držav in vsaj dvakrat toliko udeležencev. Udeležba bi bila precej večja, a je marsikoga od poti v Slovenijo odvrnil strah pred vojno, ki je v letih pred tem divjala v soseščini. Slovenci smo se takrat v vlogi organizatorjev prvič izkazali pred mednarodno spačkarsko javnostjo.

Pred desetletjem se je mlada generacija odločila kandidirati za organizacijo novega srečanja v Sloveniji in jo na Hrvaškem srečanju leta 2019 tudi dobila. Čez štiri leta je sledilo srečanje v Švici (leta 2021 je zaradi pandemije odpadlo), letos, natanko trideset let po prvem srečanju, pa smo srečanje pripravili v Postojni.

O tem, da spačkarska srečanja niso le avtomobilski dogodki, temveč srečanja ljudi, ki nas povezuje skupna filozofija: preprostost, ustvarjalnost in veselje do vožnje, bo tekla beseda v nadaljevanju.

Za nas vožnja s spačkom namreč ni le premikanje, je način življenja.

Gibanje živi tudi pri nas

Citroën klub Slovenije je eden večjih avtomobilskih klubov na naših tleh – združuje čez petsto članov, voznikov in ljubiteljev legendarnih Citroënovih vozil. Razdeljeni smo v devet regijskih sekcij (Koper, Nova Gorica, Vrhnika, Radovljica, Ljubljana, Celje, Brežice, Maribor in Prlekija).

Klub sicer ni omejen le na starodobna vozila, dobrodošli so prav vsi modeli znamke Citroën, seveda pa prevladujejo starodobniki: spački, male in velike žabe, dyane, mehariji amiji, kultni kombiji HY (pujsi) in drugi … Po najatraktivnejšem modelu spačku je velika druščina ljubiteljev teh avtomobilov dobila tudi ime spačkarji.

Člani kluba organiziramo srečanja po vsej Sloveniji, od Kolpe do Nadiže, od Mure do Istre … V organizaciji se devet sekcij izmenjuje med seboj. Največje srečanje je tradicionalno Prvomajsko srečanje, ki je po dolgoletni tradiciji nekje na hrvaški obali. Srečanja so zasnovana družinsko in slonijo na druženju in prijateljskih vezeh udeležencev, z obilo zabave in dobre glasbe. Po starem načelu kluba si člani med seboj pomagamo, smo solidarni in skrbimo za dober ugled kluba v cestni kulturi. Zadnjih nekaj let pomagamo raznim podjetjem pri prevozih njihovih gostov po Sloveniji.

Tudi uvoznik novih Citroënovih vozil se obrne na nas, ko potrebuje lepa redka starodobna vozila za predstavitve, razstave. Izdajamo klubsko glasilo Spak, ki izide šestkrat letno in nam prinaša sveže informacije o prihodnjih srečanjih, poročila z minulih, potopise, reportaže, nasvete in še kaj.

Od deda do sinov

Spačkarji smo doma tudi na Gorenjskem. V živahnih sedemdesetih je v Kranju obstajalo klubsko organiziranje, a je z leti zamrlo. V osemdesetih letih je spačkarsko gibanje zagnala nova generacija, pobudnik pa je bil Aljaž Stare iz Stražišča, saj mu je bil, kot radi rečemo, spaček položen že v zibko. Kot pove Stari, kot se ga je prijelo ime, je njegov ded Vito Vidmar prvega spačka kupil leta 1959. Z njim so ga pet let kasneje tudi pripeljali iz ljubljanske porodnišnice. Kot vnuk se je še večkrat peljal z dedom, v drugi polovici šestdesetih let pa je spaček v družino prišel tudi, ko ga je kupil njegov oče Stane. »Oče ga je v sedemdesetih letih zamenjal z amijem, ded pa je kasneje sicer imel še enega ali dva novejša, a se spačku vse do smrti ni odpovedal. Naj kot zanimivost dodam, da sem iz porodnišnice s spačkom pripeljal tudi oba svoja sinova, Luko in Toma, enak prevoz pa je imel tudi najmlajši v naši rodbini, vnuk Mark.«

Ko je Stari pri 18 letih opravil vozniški izpit, je želel prevzeti dedovega rumenega spačka, ki ga ded ni več uporabljal in bi ga bilo treba znova usposobiti. »Ker so mi ga doma odsvetovali, sem si za prvo plačo leta 1986 našel drugega, ki pa tudi ni bil najbolj ohranjen. Izkušnje s »šravfanjem« smo fantje sicer pridobivali že pri spačku, ki ga je kupil bratranec Matija. Ker še ni imel izpita, sem mu ga pripeljal jaz, in sicer iz poljanskih hribov. Kupil ga je od očeta danes znane glasbenice Neže Buh - Neishe.«

Zanimiva zgodba z Matijevim spačkom se nadaljuje, ko ga je ta zaradi odhoda na služenje vojaškega roka kasneje prodal nekomu, ki ga tudi ni imel prav dolgo. Njegov otrok je bil alergičen na kravje mleko, da je kupil kozo, pa je prodal spačka. »Naneslo je tako, da sem ga kupil jaz. Matijev spaček je bil tako moj drugi po vrsti in na neki način spet doma.«

S tem spačkom se je Aljaž leta 1989 odpravil tudi na svoje prvo svetovno srečanje v Francijo. Pridružili so se mu sestra Maša, Matijev brat Uroš in bratranec po očetovi strani Gorazd. »Že dve leti prej smo se v podobni sestavi, zraven je bilo še dekle in moja bodoča žena Darja, udeležili srečanja YU AS kluba na Debelem rtiču. Kljub temu da nas tam ni nihče poznal, so nas sprejeli za svoje. Bili smo navdušeni, zato smo kmalu ustanovili gorenjsko sekcijo. Sprva smo bili trije, ker sta bila dva iz Radovljice, smo postali sekcija Radovljica, Darja pa je postala njena prva predsednica,« se spominja Stari, najbolj zaslužen za gorenjsko spačkarsko renesanso: »Počasi se je sekcija začela širiti, prišli so Blejci, leta 1990 si se pridružil ti in na naslednje srečanje v Švico smo šli že s štirimi avtomobili.«

V devetdesetih sta se rodila sinova Luka in Tom, v klubu je tudi sestra Maša, ki živi v Kopru, aktivno so vključeni bratranca Uroš in Matija, ki je ženo spoznal pri spačkarjih in živi v Šempetru ter deluje v Novogoriški sekciji, ter njuna sestra Polona, vsi seveda s svojimi družinami. Odtlej ne izpusti nobenega srečanja v Sloveniji niti vsaki dve leti svetovnega. V sorodstvu je devet spačkov, od letnika 1969 do 1989, poleg starodobnikov pa vsi vozijo tudi sodobne modele Citroënovih avtomobilov.

»Kakih 25 nas sodi v širšo 'žlahto', kot radi rečemo, in seveda še vsi drugi, s katerimi skupaj pripravljamo klubske dogodke na Gorenjskem in se udeležujemo svetovnih srečanj,« doda Stari, ponosen na slovensko spačkarsko druščino, še posebno na več kot tristo prostovoljcev, večinoma članov kluba, iz vse Slovenije, ki smo si za del letošnjega dopusta izbrali sodelovanje pri organizaciji svetovnega srečanja v Postojni.

Moč v prostovoljstvu

Za 25. svetovno srečanje prijateljev 2CV v Sloveniji se je že pred dvema letoma v Švici prijavilo okrog štiristo avtomobilov in Slovenci smo se pri organizaciji želeli znova izkazati. Ker je zaradi nepredvidenih težav odpadla prvotna lokacija v Vipavi, je do dogovora prišlo z Občino Postojna, ki je z županom Igorjem Marentičem in ekipo Turizma Postojna aktivnostim Citroën kluba Slovenije vseskozi dajala polno podporo.

Zadnjega pol leta so potekale intenzivne priprave, v katere so bili polno vključeni tudi Staretovi fantje. Luka kot predsednik organizacijskega odbora srečanja, oče Aljaž mu je bil tokrat podrejen kot koordinator odbora, pri čemer so mu seveda koristile njegove strokovne izkušnje strojnika, organizatorja dela in doktorja managementa ter profesorja in vodilnega strokovnjaka na področju vodenja projektov pri nas. Mlajši Tom je bil vodja organizacije sprejema gostov in vstopne recepcije.

»Mnogi naši prijatelji iz tujine pa tudi zunanji sodelavci so se čudili, kako smo lahko zbrali tako število prostovoljcev, ki so za nič plačila bili pripravljeni delati pred srečanjem, med njim in po njem. Letališki travnik je bilo seveda treba pripraviti za srečanje in ga po njem znova vrniti v prvotno stanje. Nekaj deževnih dni nam je nakopalo precej dodatnega dela, a smo zmogli. Slišali smo ogromno pohval za našo prijaznost in pozornost, ki smo jo namenjali vsakemu gostu posebej. Želeli smo biti obraz srečanja, ki se ga bodo še dolgo spominjali,« pove Stari, ki se je pri organizacijskem delu zanašal tudi na svoje bogate izkušnje s preteklih srečanj v drugih državah.

Ekipe prostovoljcev so postavljale infrastrukturo kampa, skrbele, da je bilo bivanje gostov iz 42 držav sveta prijetno, da so dogodki vse dni potekali nemoteno, dvanajst mehanikov je v vseh dneh poskrbelo za brezplačna najnujnejša popravila za okrog sto avtomobilov. Predvsem pa, kot pravi sogovornik, srečanja nismo priredili zato, da bi ustvarili čim večji dobiček. »To so bili naši gostje, naši prijatelji in pričakujemo, da bo tako tudi, ko bomo v goste k njim prišli mi.«

Združil ju je Maribor

Ko se neko popoldne odpeljemo iz spačkarskega kampa v tri kilometre oddaljeno središče Postojne, ob cesti zasledimo dva mlada z nahrbtnikoma in dvignjenima palcema. Jima ustavimo, se bomo stisnili, da ne bosta pešačila? Francoza sta se odpravila do vulkanizerja na obrobju mesta, kamor sta dan prej peljala svojega spačka, da jima zamenja novonabavljena platišča. Povesta, da sta ga vprašala, koliko bo stala menjava, pa je dejal, da naj prineseta kakšen »six pack« (šesterček piva), pa bo. Nista mogla verjeti, da jima ne bo računal. Morda prav iz prijaznosti, ker sta mlada tujca in prihajata s spačkarskega srečanja, ki ga gostijo v Postojni. Zato sta se tja odpravila otovorjena s pivom. V kratkem pogovoru, pot iz Pivke mimo letališča v mesto je v času srečanja trajala nekoliko dlje zaradi gostejšega prometa, sta povedala, da sta v njihovi druščini tudi Corinne in Matiheu, zakonski par, ki ki se je spoznal pred tridesetimi leti na srečanju v Mariboru. Dogovorili smo se, da se dobimo naslednji dan.

Simpatična Francoza podobnih let, kot tu pisoči, prihajata iz jugozahodne Francije, kraja blizu mesta Pau. »Bila sva člana v istem klubu 2CV v tem delu Francije in sva se le bežno poznala,« pove Mathieu; da je Corinne nameravala iti na srečanje v Maribor s prijateljem, on pa bi se odpravil sam. »Ko prijatelj ni mogel na pot, ji je nekdo dejal, naj pokliče mene in greva lahko skupaj.«

Tako je bilo in na srečanju je preskočila iskrica. Kasneje sta se poročila in si ustvarila družino. Mathieu pove, da sta potem nekoliko opustila svet 2CV, še vedno pa ima tistega charlestona izpred tridesetih let. Pomislila sta, da letos lahko obeležita jubilej njune ljubezni in se s spačkom spet odpravita v Slovenijo.

»Tudi zato, ker imava v druščini 2CV še vedno prijatelje iz Belgije, Baskije,« odločitev za pot v Slovenijo potrdi Corinne. Spomnita se, da je bilo v Mariboru sončno in zelo vroče, precej drugačno kot tokrat v Postojni, in da tam ni bilo tako hribovito. »Bil je tudi čas, ko je bila v sosednji državi še vojna in je bilo stanje duha drugačno. Seveda pa smo bili tudi trideset let mlajši. (smeh) Spomini so čudoviti, veliko smo se zabavali ...« se spominja Francoz; da je še vedno zaljubljen v Slovenijo, ki se je precej spremenila, saj je zdaj del Evropske unije. »Je tudi več turizma in je morda s tem izgubila svojo prvinskost.« Imata dva že odrasla otroka, a nista z njima v Postojni. Do Postojne z ovinkom na Hrvaško sta prevozila kakih 1500 kilometrov, nad srečanjem pa sta navdušena. »Organizacija je popolna in vsi ste tako zelo prijazni,« sta soglasna. Odpravimo se še naredit fotografijo ob njunem charlestonu.

Britanska veterana znova v Sloveniji

Tudi prijatelja iz Velike Britanije Norman Brooks in Ian Jackson sta bila pred tridesetimi leti na srečanju v Mariboru. »Moje prvo srečanje je bilo leta 1985 v Cheltenhamu v Angliji, naslednjega sem izpustil, sem se pa udeležil vseh srečanj, ki so sledila,« pove sedemdesetletni Norman Brooks, ki ta čas živi v Franciji, doda pa, da je leta 1999 v Grčijo potoval s tremi otroki in jih je v avtu bilo pet, zadaj pa je peljal prikolico s šotorom. Danes imajo vsi trije otroci spačke in so na srečanju v Sloveniji.

Ian Jackson živi v Manchestru in je svoj prvi 2CV kupil leta 1983. Po domačem srečanju je izpustil samo tistega na Finskem, ker ni imel denarja za dva trajekta. »Tudi srečanje v Mariboru je bilo nekaj časa v zraku, saj smo vedeli, da je bila v sosednji državi vojna, potem pa je Peter Pogorevc (takratni predsednik Citroën kluba Slovenije) sporočil, da je v Sloveniji vse v redu, da pa naj prinesemo kakšne potrebščine za otroke, oblačila in podobno, da jih bodo peljali na Hrvaško oziroma v Bosno.«

Da je 2CV postal neke vrste družinski šport, povesta v duhovitem tonu, saj so na srečanju v Postojni tako otroci kot tudi že vnuki. Tudi spačkarska druščina je neke vrste velika družina. »Nekoč je nekdo na vetrobranskem steklu pustil sporočilo, naj se pridružim. Tako sem prišel v klub. Z Ianom sva oba včlanjena v klub v Cinder Laku, in ko si zraven, si zraven za vedno,« pove Norman. V Veliki Britaniji imajo državni klub z imenom 2CVGB, v katerega se združujejo lokalne skupine, podobno kot v Sloveniji.

Ko sta letos šla ponovno v Slovenijo, sta imela občutek, kot da se vračata. Imata namreč zelo lepe spomine na Maribor pred tridesetimi leti. S seboj imata pivski vrček iz Maribora in vstopno izkaznico za kamp, ponovno pa zasijejo tudi medalje, ki sta jih takrat osvojila pri različnih igrah. »Bron v vlečenju vrvi – tu je Velika Britanija imela veliko ekip, saj smo tekmovanje vzeli zelo resno, srebro pa iz igre streljanje na glinene golobe,« medalje pokaže Ian, Norman pa se spomni, da so bile tokrat prvič na sporedu igre, ki niso bile povezane zgolj s sestavljanjem motorja, kar je bilo vključujoče tudi za druge, ki niso taki mojstri v avtomehaniki.

Ooo, spominjata se tudi tiste pijače iz breskev in vina, ki se ji je reklo bovla, in nasploh, da so bili ljudje zelo prijazni. Tako je tudi tokrat, se je pa spremenila Slovenija, saj takrat ni bilo nakupovalnih centrov, ki jih ima sedaj, v supermarketih pa police tudi niso bile najbolj polne. »Ko sem v nekem kraju šel v supermarket po nakupih, se spomnim velikih skladovnic traktorskih pnevmatik. Menda so imeli prodajno akcijo,« o nenavadni dogodivščini izpred tridesetih let pripoveduje Norman. Oba še enkrat pohvalita organizacijo, da so prostovoljci zelo prijazni in vedno pomagajo.

»Moje ime je Bob«

Prava atrakcija v postojnskem spačkarskem kampu je bil 82-letni Bob, ki se je iz Anglije pripeljal z danes zelo redkim primerkom iz prve serije 2CV, letnikom 1952. Njegov spaček je tudi sicer zelo poseben, saj je na zunaj videti precej utrujeno, a kot pove Bob, vse deluje. Doda, da ga je kupil pred dvajsetimi leti na svetovnem srečanju na Škotskem v kraju Kelso. Lepo skrbi zanj, prizna pa, da je tudi že trikrat menjal šasijo.

Njegov avto je pravi muzej na štirih kolesih. Še preden si z občudovanjem ogledujemo njegovo zbirko spačkarskih relikvij, od miniaturnih modelčkov do raznih spominkov s srečanj, tablic, značk in podobno, opazim zbirko plišastih podgan. »Te so moja strast, kupujem jih po državah, kjer potujem,« pove.

Pokaže tudi različne praktične rešitve, ki mu pomagajo k udobni in varni vožnji. Prav hecna je »pumpica« za gašenje, če v avtu slučajno pride do požara. Videti je kot naprava za stiskanje smetane na torto, ampak ko iz nje poškropi voda, vidimo, da deluje. Posebnost so ročni brisalci, ki so precejšnja težava, kadar ga ujame močno deževje, ko je treba voziti in hkrati obračati brisalce.

Za kolo je na strehi uredil prtljažnik, a doda, da je za njegova leta dvigovanje in spuščanje kolesa tako visoko precej nerodna stvar, zato je nosilce zanj pripravil na zadnjem delu avta. In to na precej inovativen način. Ko ga vprašamo za »visit card« (vizitko), nam jo seveda poda – na belem lističu na roko napisano ime Bob. Obstaja še boljši dokaz, da je spaček lahko tvoj največji prijatelj in je predvsem drugačen, tako kot je drugačen njegov lastnik?

Spačkarji za vedno

Stari je spačkar po duši in v tej čudoviti druščini prisoten že štirideset let. »Gre za dve točki, ki me privlačita: ena je seveda sam avto spaček in druga klapa, vedno znova dobra družba,« poudari razloga za svojo vključenost v spačkarsko gibanje. »Avto je enostaven in predvsem drugačen od drugih. Odprta streha omogoča veter v laseh in ti daje občutek svobode, s spačkom se vse odvija bolj počasi, avto se guga sem in tja in si kot 'easy rider' na štirih kolesih. To nakazuje naše gibanje, smo nekakšni potepuhi, uživači in znamo uživati življenje tudi z malo denarja, po glasbenem okusu večinoma rokerji, morda z nastavki 'hipijev v letih', saj smo zelo miroljubni. V vseh štiridesetih letih, odkar sem zraven, čeprav si ljudje kdaj dajo duška in spijejo kakšen kozarček preveč, še nisem videl pretepa. Vajeni smo enostavnega sloga življenja, na srečanjih so naši avtomobili in šotori odprti, saj zaupamo eden drugemu. Sledimo motu: mir, ljubezen in rokenrol,« pripoveduje Stari.

V spačkarski druščini smo ljudje različnih poklicev in služb, od koga, ki trenutno še išče pravo delo zase, do ljudi z uglednimi službami. Kljub različnim svetovnim nazorom in pogledom na svet nas združujeta in povezujeta ljubezen do naših spačkov in drugih Citroënovih starodobnikov ter način življenja, ki ga ti prinašajo s seboj. Naša potovanja na srečanja po Evropi in druženja s prijatelji različnih narodnosti nas v spoznavanju drugih kultur učijo strpnosti in sožitja. Spačkarji se vedno pozdravljamo med seboj, si mahamo in hupamo na cesti in si seveda pomagamo med seboj, če je kdo izmed nas v stiski.

»Seveda je še posebej za nas, ki obvladamo tudi mehanična popravila, privlačen tudi avto kot tak. Motor in ostali deli avtomobila so v osnovi mehanski in zanje lahko skrbimo ter obnovljene ali nove vgrajujemo sami. Če avto redno vzdržuješ in na dve, tri leta odpravljaš morebitne napake, saniraš pločevino, s spačkom nimaš težav. Če kdo meni, da vseskozi z orodjem ležimo pod avti, se moti. V štiridesetih letih smo z njimi prevozili že vso Evropo, pa težav, da se česa ne bi dalo popraviti, nismo imeli,« pove Stari in poudari razliko med našim in klasičnim klubom avtomobilskih veteranov: »Mi nismo usmerjeni v to, da je na našem avtu vse originalno – kar je za starodobnike sicer ključno – bolj nam je pomembno, da je naš spaček nekoliko drugačen od prijateljevega, je drugače pobarvan, ima dodano kakšno izvirno domislico ... Lahko bi rekli, da se v vsakem izmed spačkov odraža tudi lastnikova osebnost.« Ko se nasproti pripelje spaček, točno veš, kdo sedi v njem.

V Citroën klubu Slovenije je trenutno 645 članic in članov, od tega 94 otrok. Tudi v tem se razlikujemo od drugih podobnih združenj, saj so naša srečanja zelo družinska. Ko se rodijo otroci, jih takoj vpišemo v klub. In skupaj hodimo na svetovna srečanja po Evropi. Ko potujemo, desetkrat postavimo in podremo šotore, največkrat le za en dan, saj smo na poti. »Je kaj lepšega, kot ko se zjutraj zbudi vsa družina in dan začne z zajtrkom pred šotorom?« pravi Stari. Je – ko pred sosednjim šotorom nekdo počne enako.

25. svetovno srečanje prijateljev 2CV v številkah
*6.140 udeležencev iz 42 držav, ki so prispeli z 2.871 avtomobili;
*2.889 obiskovalcev, ki so srečanje obiskali za en dan;
*najstarejši udeleženec je imel 89 let, najmlajši le nekaj mesecev;
*povprečna starost udeležencev je bila 46 let, »povprečen prijatelj 2CV« se je torej rodil 30. julija 1979;
*popitih je bilo 25.220 piv, 675 litrov vina in 2.193 kav;
*postreženih je bilo 11.500 obrokov;
*za umivanje, prhanje in pomivanje posode je bilo porabljenih 750 m³ vode;
*za elektriko je bilo porabljenih 5.000 litrov olja;
*površina prizorišča je bila 27,7 hektarja, za utrjevanje blatnih poti pa je bilo porabljenih 850 m³ lesnih sekancev.