Svetla stran Dela

»Knjigi 'Temna' in 'Svetla stran Dela' sta nekako neenakomerni. O nekaterih novinarjih Dela ali sotrudnikih tega dnevnega časopisa sem namreč našel veliko, o drugih pa manj, včasih celo nič, nula, nada! /…/ Ob tem, ko je bila torej večina udbovske dokumentacije uničene v ognjenem žrelu (izpuhtela v zrak, v prozoren zrak, kot bi rekel mojster Shakespeare) in v mehanski obdelavi (se spremenila v papirnato kašo), se postavlja logično vprašanje, kako je potem sploh mogoče verodostojno predstaviti javnosti poimensko kroniko (od B do Ž) delovanja udbovskih konfidentov v časopisu Delo, oz. opisati tudi delovanje novinarjev, ki so se temu ali uprli (da bili špiclji!) ali pa so bili sami pod režimom udbovskega zalezovanja? In kako je bilo sploh mogoče meni napisati ne samo to obsežno knjigo, ampak dosedaj že dvajset knjig o Udbi? Na vsem planetu Zemlja namreč ni pisatelja, ki bi napisal toliko stvarnih knjig kot jaz (stvarna literatura temelji ne na domišljiji, ampak na resničnih dogodkih) o tajni politični policiji! Verjetno sem zato kar sam najbolj primeren, da poskušam odgovoriti na to vprašanje (kako sploh 'stvarno' pisati ob uničenju gradiva), saj sem o slovenski Udbi in njenem nalogodajalcu, tj. vrhu naše komunistične stranke, napisal, kot že povedano, številne 'stvarne' knjige. Pa poskusimo! Prvič, udbovski arhiv oz. kar je od njega ostalo, je več ali manj odprt od leta 2006 (na predlog Janševe vlade je slovenski parlament takrat gladko sprejel ustrezno arhivsko zakonodajo). Drugič, dejal bi, da gre pri metodi raziskovanja (in kasnejšega predstavljanja) delovanja slovenske tajne politične policije za nekakšno arheološko delo, ko iz drobcev dokumentacije skušam izluščiti logiko delovanja Udbe in posamezne udbovske zgodbe. In tretjič: še bolj pomembno pa je, da je bilo uničenje gradiva sicer velikansko, a nekako neenakomerno. Nekateri deli so popolnoma uničeni, nekateri deli pa so očitno popolnoma ohranjeni! Zakaj je temu tako, ne bi vedel odgovora. Od še živečih udbovcev pa ni mogoče pričakovati v tej ali (kaki drugi) zvezi nobenih pojasnil. Delali so v megli, gosti megli in v njej bodo, na srečo ne v celoti, tudi ostali.« (str. 970–972)

V tej knjigi je torej beseda o tistih »svetlih« novinarjih in urednikih Dela, ki niso pristali na sodelovanje z Udbo. Pa še ti so razvrščeni v dve skupini: »Svetlejša stran« in »Popolna svetloba«. V prvi sta, denimo, Mojca Drčar Murko in Danilo Slivnik, v drugi so Viktor Blažič - Viki, Andrej Inkret in Alenka Puhar. Svetlejša stran seveda obstaja, »popolne svetlobe« pa ljudje po mojem sploh ne zaznavamo. Je ideal, ideali pa niso od tega sveta.