Strokovnjak za vino

Belizar Kersič mi je povedal kar nekaj anekdot iz tistega časa. Tako so eno leto pri »oštariji« njegovega prednika imeli težave z belocerkovškim vinom. Postajalo je rjavo in »nihče ga ni znal zrihtati«. Atek je bil pa strokovnjak za vino – iz cenenega hrvaškega in srbskega vina je naredil prvovrstno kapljico in jo drago prodajal. Tako je Belizarju povedal oče. Pa se je oče spomnil na strica Aleša in mu pisal, kaj naj naredi. Atek mu je takoj odgovoril, naredili so, kot je svetoval – in vino je bilo dobro!

Atek je vino kupoval po vsej Jugoslaviji: v Dalmaciji, Banatu, pa tudi na Štajerskem.

Vino so takrat prevažali skoraj izključno z vlakom do Podnarta v 700- ali 800-litrskih sodih. Imeli so lesene sode. Menda so nekoč vozili sode iz Banata tudi po vodi, nazadnje iz Štajerske pa tudi s tovornjakom. Te sode so z vagona s pomočjo vlek po dva prevalili na voz, ki sta ga vlekla dva konja, zatem prepeljali do podkleti in jih z ročno črpalko prečrpavali v velike sode v kleti. V kleteh pri Štrithu so bili tudi 10.000-litrski sodi, večinoma pa od 2000- do 5000-litrski. Imeli so manjšo klet v Podnartu, kjer je bila tudi hiša, in dve veliki pri Štrithu, od koder je izvirala Marija Ažman, to se pravi prastara mama mojega očeta. (glej Menjave lastništva, Father John, Franckova hiša in Življenjske poti Franckovih)

Skupna prostornina sodov je znašala približno 70 vagonov. Ti hrastovi sodi so imeli pri dnu polovalna vratca, skozi katera je lahko zlezel otrok in pomil sod. Če jih je bilo treba pomiti, je otrok zlezel skozi vratca, kletar mu je podajal vodo, otrok pa je sod pomil. To je velikokrat počel tudi moj oče. Seveda pa je vsak sod sčasoma postal obložen z vinskim kamnom (taninom).

»Virti«, torej gostilničarji, so vino naročili in ga morda sami prišli iskat ali pa so ga hlapci s konjsko vprego vozili do naročnikov, vse do Jesenic. Vino so v sodih, velikih od 30 do 150 litrov, razvažali do gostilničarjev. V najboljših časih so prodali tudi po 70 takratnih vagonov vina. Po besedah Belizarja Keršiča so bila prav leta med vojnama tista, ko je Atek zaslužil za takšno vilo, kot so jo Keršičevi sezidali poleg Štrithove na Levstikovi. (glej Trdne kmečke rodbine)

Zadnje leto pred vojno, leta 1940, so Franckovi plačevali 200.000 dinarjev davka, kar bi leta 2019, ko je o tem pisal moj oče, znašalo 600.000 evrov. Davčni inšpektor je bil Torkar, ki se je včasih »zmotil« in namesto 81 napisal 18. Na ta način je lažje sezidal hišo v Kranju.

Po nemški zasedbi je bilo vino prisilno prodano. Približno 5.000.000 dinarjev je bilo zamenjano v »Reichsmarke« (RM), in to po tečaju 20 DIN = 1 RM, denar je bil večinoma vložen v PSK Wien na Dunaju (danes je to del skupine Bawag) in nikdar izplačan. Moj oče je tožil v Zvezni republiki Nemčiji in v Sloveniji, pisal v Avstriji, a vse je bilo zaman. En predvojni dinar je bil leta 2006 oz. 2007 vreden od enega do dva evra. Več o tej problematiki pozneje.

Leta 1661 se je Štritih ubil, ko je bil z vozom na Goriškem. Verjetno je šel po vino, ki bi ga na Gorenjskem drago prodal, kot sta to delala Aleš Paulin in Tine Šturm na Hrvaškem. (glej Slovenske podjetniške dinastije) Moj oče je sicer menil, da so pri Francku – Štrithu imeli vinsko trgovino že od 17. stoletja naprej.