Stoletna dama iz Strahinja

Strahinj – Skromno, tiho, brez zunanjega blišča so pri Bovavcu v Strahinju sredi januarja praznovali stoletnico njihove gostilne. Tak način zanje pravzaprav ni nič posebnega, saj Bovavčevi niso nikdar silili v ospredje in se kitili s samohvalo. Odlikovale so jih pridnost, skromnost in prijaznost, goste pa so navduševali s preprostejšo in po domače pripravljeno hrano. Že najmanj pol stoletja Bovavčevo gostilno spremlja slava vrhunsko pripravljenih ocvrtih piščancev. Receptura zanje ostaja hišna skrivnost! Tako pravijo. Nekdaj zelo cenjenih domačih enolončnic in malic ne kuhajo več. Iz njihove kuhinje pa zadnja leta prihajajo izvrstne sladice.

O zgodovini gostilne

O zgodovini Bovavčeve gostilne ni veliko napisanega in ohranjenega. V papirjih, ki sta jih odkrila sedanja lastnika Slavi in Marjan Ferjanc, piše, da je gostilno bolj na tiho 16. januarja leta 1926 odprl Lovro Ferjanc, Marjanov stari oče. Rojen je bil 4. septembra leta 1894 v Grahovem v Baški grapi. Zelo mlad je iz revnih baških grap, kjer sta prva svetovna vojna in soška fronta pustili strahovito razdejanje in revščino, tako kot mnogi njegovi vrstniki odšel po svetu s trebuhom za kruhom. Kje je bila njegova prva postaja, ni znano. Arhiv pa hrani dokument, da je Lovro ali Lovrenc Ferjanc 28. januarja leta 1922 dobil domovinsko pravico v občini Naklo. Pri Barakarju v Strahinju ali Strohinju, kot so tudi zapisali takrat, je odprl trgovino. Kasneje pa tudi pri sosednjem Grofu. Očitno je bil fant zelo delaven, iznajdljiv in podjeten. Ko je kupil Bovavčevo domačijo, na kateri je, kot piše, tudi kmetoval, je načrtoval odprtje gostilne, ki je Strahinj še ni imel. Dne 23. junija leta 1924, torej zelo kmalu po prihodu v Strahinj, je posestnik Lovro Ferjanc, Strahinj 52, prosil Občino Naklo za podelitev krajevne gostilničarske pravice. Po slabem mesecu, 20. julija leta 1924, je občina glasovala o njegovi prošnji. V sejni zapisnik je zapisala, da jo je »odbila, ker ni krajevne potrebe po gostilni«. Pijančevanja, še posebej pitja žganja, naj bi bilo že brez gostilne dovolj.

Ustanovni dan gostilne

Lovro Ferjanc, ki se je medtem poročil z Voglarjevo Marijo iz Naklega in imel z njo štiri otroke – Viktorja, Nado, Anico in Magdo –, ni odnehal. Dne 16. januarja leta 1926 je v pismu prijatelju sporočil, da je »danes, bolj na tiho, odprl gostilno«. Zato imajo Bovavčevi 16. januar leta 1926 za ustanovni dan svoje še sedaj delujoče gostilne!

Oče Lovro je domačijo z gostilno prepustil sinu Viktorju, ki se je poročil s sosedovo Lenčkovo Terezijo. Rezka, kot so ji rekli, je bila izvrstna kuharica in prav njej pripisujejo zasluge za slavne Bovavčeve ocvrte piščance in druge domače jedi. Gospodar Viktor pa je bil človek umirjene narave in bistrega uma. Veliko je bral. Domačim je zapustil knjižnico z okrog 10.000 knjigami! Ko je še zmogel, je enkrat tedensko odšel v Ljubljano v Narodno in univerzitetno knjižnico in užival med knjigami! Pogovor z njim je bil vsakič nekaj posebnega. To pišem iz svojih izkušenj.

Zdajšnji lastniki

Že pred smrtjo očeta Viktorja in odhodom mame Rezke v Dom starejših občanov Naklo sta prevzela skrb za Bovavčev dom in gostilno Viktorjev sin Marjan in žena Slavi, ki imata tri hčere: Julijo, Majo in Ano. Velika škoda bi namreč bila, če Bovavčeva gostilna, spoštljiva stoletna dama med gorenjskimi gostilnami, ne bi živela naprej. Jubilantki srečno in uspešno tudi v našem imenu!