Štiri dni in noči na morju ...

Luka in Jona Kobler prihajata iz Mengša, sta oče in 16-letna hči štiričlanske družine Kobler, ki jo poleg njiju sestavljata še 13-letna Sofija in mama Nina. Vsi radi dopuste preživljajo na jadrnici, najbolje se počutijo, ko plujejo z vetrom v laseh po Jadranskem morju, občasno gredo tudi na kakšno regato. A eno je jadrati po dopustniško, nekaj povsem drugega pa podirati svetovni rekord v mali, le nekaj več kot štiri metre dolgi jadrnici. Kako se je porodila ta, kar malce nora ideja, nam pove Luka: »Prejšnje poletje smo bili na poroki in takrat sem rekel Joni, da bova šla jadrat in da bova podrla svetovni rekord. S tem sem jo pritegnil, v ozadju pa je vendarle bila moja očetovska želja, da z najstniško hčerjo, ki postaja vse bolj samostojna, skupaj preživiva še nekaj kvalitetnega časa.«

Po slabih sto treh urah stopila na kopno

In sta šla. Iz izolske marine sta izplula na junijski torek na 4,3 metra »dolgi« jadrnici v družbi spremljevalnega motornega čolna, njun cilj je bil premagati rekord, ki sta ga pred nekaj leti postavila Maruša Močnik in Uroš Kraševac (prevozila sta 621,50 kilometra oziroma 335,58 navtične milje). S tako majhnimi jadrnicami je imel Luka že nekaj izkušenj z regat, toda te trajajo po osem ur, po tem času sta se oba znašla v neznanem. V mislih sta imela 400 navtičnih milj, med potjo sta se odločila, da bosta jadrala do korčulanske Lombarde (347 navtičnih milj). Malo manj od načrtovanega, a dovolj za rekord. Za to sta potrebovala 102 uri in pol, natančneje štiri dni in štiri noči.

Presenetila ju je močna burja

»Razsežnosti projekta sem se zavedela šele drugi večer, ko sem dojela, koliko poti je še pred nama. Zelo veliko je bilo brezvetrja. Najbolj mučno pa je bilo karkoli narediti – preobleči se ali pripraviti si obrok – na tako majhni in nestabilni barki,« pripoveduje Jona. »Ko nisva trpela, sva se smejala,« doda Luka. Bilo je nekaj nepozabnih trenutkov, tako dobrih kot manj dobrih. Noči, ko sta zmrzovala od mraza, so bile pozabljene z jatami delfinov, čudovitimi sončnimi vzhodi in mirnim jadranjem ob Oliverjevi glasbi. A nikoli ne bosta pozabila zadnje noči ob otoku Hvar, ko ju je nekaj ur v trdi temi premetavala tako močna burja, da sta bila pripravljena tudi na to, da se bosta prevrnila. »Imela sva v mislih tudi scenarij, da čofneva v vodo, sam pa sem se v tistem trenutku najbolj bal prša, ki se pri močnem vetru naredi nad gladino in prinese toliko vlage, da človek enostavno lahko utone. Če bi imel tedaj priliko odnehati in četudi bi bil rekord tri milje stran, bi verjetno odnehal,« pripoveduje Luka. Po nekaj urah, ob treh zjutraj, se je burja umirila in vsi skupaj so si oddahnili. Od utrujenosti sta omagala. »Samo škornji so bingljali čez barko,« se spominja Nina, ki je v šoku dogajanje opazovala iz spremljevalnega čolna. Tistega dne ob enih popoldne sta dosegla rekord.

Misija brez sape

Jona in Luka sta imela še eno pomembnejšo misijo, kot je samo podiranje rekorda – ozaveščati o pljučni arterijski hipertenziji, redki bolezni, za katero boleha Jonina mama in Lukova žena. Gre za zelo težko prepoznavno in redko bolezen z nespecifičnimi znaki, ki se običajno pripisujejo drugim boleznim, glavna simptoma sta zadihanost in utrujenost. Zato je njuna pot nosila ime Misija brez sape. »Želimo širiti glas o tej bolezni, da bi ljudje imeli krajšo pot do diagnoze, kot jo je imela Nina, kajti potem je tudi zdravljenje veliko bolj uspešno,« pravi Luka in doda, da se projekt nadaljuje, kljub temu da sta on in Jona že na kopnem. Na misiji sta namreč zbirala sredstva za podporo slovenskemu jadralcu Urošu Kraševcu za udeležbo na ekstremni solo regati Mini Transat, na kateri jadralci prav te dni prečkajo Atlantik. Njun glas se tako širi tudi izven naših meja in prav zaradi tega, pravita, je bilo vredno.