Srečanje, ki je spremenilo njeno življenje

Lejlino zgodbo ste že prebrali, zdaj je na vrsti Sašina. Tudi ona sodi med tiste, ki smo jim, ko jih srečamo na ulici, po tihem nevoščljivi. Dajejo nam občutek, da se jim v življenju posreči vse, česar se dotaknejo.

Saša pripoveduje: »Še pri dvaintridesetih sem si govorila, da bom s svojo ambicioznostjo, ki mi je bila podarjena ob rojstvu, lahko dosegla vse, kar sem si želela. Imela sem sestri, na kateri sem gledala zviška, saj sta se mi zdeli zelo podpovprečni. Zaradi oholosti sem počasi, a vztrajno postajala oseba, ki je podzavestno nisem več marala. Upam, gospa Milena, da me boste razumeli, četudi se mi zdi, da raje pišete o ženskah, ki imajo v sebi tudi precej srčne kulture. Zase bi lahko rekla, da sem šla 'preko trupel', da sem le prišla do cilja, ki sem si ga zastavila. Fant Marko se mi je na začetku zdel popoln moški, imela je le eno napako: od mene je bil tri leta mlajši. Padel mi je v oči, ker je bil visoke, košarkarske postave. Delal je v marketingu neke tuje zavarovalnice, zaslužil je dovolj, da sva si lahko privoščila najem stanovanja v Ljubljani. S časom so se mu začeli nabirati kilogrami, kar se mi je zdelo čudno, saj sva imela zajtrke in večerje enake. Nenadoma me je njegov trebuh začel motiti. Ko sva ležala na kavču, sem ga nehote primerjala z moškim iz fitnesa, kamor sem hodila ob torkih. Izgovarjal se je, da ima preveč dela, da bo kilograme izgubil poleti, ko bova šla na morje. Nekoč mi je povedal, da se je več sodelavcev zaposlilo drugje, kjer so jim ponudili boljšo plačo. 'Zakaj še ti ne greš na bolje?' sem ga gnjavila. 'Zakaj pozabiš, da imam raje belo vino kot rdeče? Zakaj ne odpreš okna po veliki potrebi na stranišču, četudi veš, da me vonjave zelo motijo?' Motilo me je tudi, da ni nikoli flirtal z drugimi ženskami, četudi je vedel, da sem neizmerno ponosna na to, da ga vsaka rada pogleda. Po dveh letih skupnega življenja so se razočaranja kar kopičila. Imela sva tudi psa, kavalirja kralja Karla. Kupila sva ga zato, ker se nama je zdel s svojimi velikimi očmi in mehkim kožuščkom zelo lep. Prvih šest mesecev sem naredila več tisoč fotografij, ki sem jih objavila na Instagramu. Potem sem nekje prebrala, da so beagli bolj učljivi, bolj živahni in bolj praktični za vsakdanjo nego. Luna mi kar naenkrat ni bila več všeč. Na začetku sem se počutila krivo. Nemogoče obnašanje sem opravičevala s stresno službo, z rivalstvom med sodelavkami. Ko sem čez noč privlekla v stanovanje drugega psa, Marku ni bilo všeč. Zabrusil mi je, da nimam srca. To me je zelo razjezilo. Iz kljubovanja sem začela vabiti na obiske sestri, ki ju ni nikoli maral, menda zato ne, ker sta bili precej glasni. Na živce mu je šel tudi njun notranjski dialekt, ki sem se ga jaz v času šolanja že povsem znebila.

Potem je imel v Celju neko tridnevno poslovno srečanje, pa me je povabil, naj se mu pridružim v Zdravilišču Laško. Po pravici povem, da sem šla zaradi masaže in plavanja v bazenu, ne toliko zaradi njega. Že prvi večer sem v restavraciji zagledala Anjo, sošolko z gimnazije. Komaj sem jo prepoznala. Sedela je za mizo nedaleč stran od mene, z berglo, naslonjeno ob stol. Čez levo lice se ji je vlekla brazgotina, desno roko pa je pestovala v povoju. Vzbujala mi je grozo. Ona je bila tista, ki me je prva zagledala.

'O, Saša, kako lepo, da te vidim!' je zaklicala. Vsak grižljaj, ki sem ga dala v usta, se mi je zataknil ob misli, kako bi se počutila, če bi bila iznakažena kot ona. Po večerji sva posedeli še v kavarni.

Povedala mi je, da je imela pred sedmimi meseci prometno nesrečo, po kateri je bila teden dni v komi. Doživela je hudo poškodbo glave, imela je zlomljeni nogi, v desni roki pa ji je zdrobilo več kosti. Kriv je bil mlajši voznik, ki se je sredi dopoldneva vračal z neke zabave. Bil je še zmeraj pijan, v krvi pa je imel tudi več vrst opiatov (metadon, heroin) …

Nekaj mesecev ni mogla skrbeti niti za osebno higieno, kaj šele hoditi brez pomoči. Najhuje je bilo, da so se spomini vračali zelo počasi. Nekaterih stvari, ki so se zgodile tik pred nesrečo, se še zmeraj ne spomni.

'Veš, kaj je najbolj grozno?' mi je rekla. 'Pred nesrečo sem živela točno tako kot ti zdaj, hitro, zahtevno, vedno sem hotela še več. Zmeraj sem imela premalo časa, nisem se znala ustaviti. Potem se mi je življenje v eni sami sekundi postavilo na glavo. Nič drugega ni bilo več pomembno kot to, da preživim!'

Njene besede so me grozno pretresle. A jokala sem šele kasneje, in to v kopalnici, da nisem motila Marka, ki je že spal. Ko sem končno zlezla k njemu, sem gledala v strop in prvič nekako dojela, kako tanka je nit, na kateri visi vse, kar imamo. Naslednji dan sem Anjo spet poiskala. Malo sem morala počakati, saj je imela dopoldne terapije, po kosilu pa je legla k počitku, ker je bila utrujena.

Pogovarjali sva se do večerje. Izvedela sem, kako je zdaj hvaležna za majhne stvari: da lahko naredi nekaj korakov brez bergel, okuša in vonja kavo, da lahko v parku, kamor se zapelje, sliši ptičje petje. Nesreča ji je vzela marsikaj, tudi moškega, s katerim je živela osem let, a ji je dala nekaj, česar prej ni imela: sposobnost, da vidi v dušo sebi in drugim ljudem.

Najbolj me je pretreslo, ko mi je dejala: 'Ljudje mislimo, da imamo na voljo veliko časa. Potem se tolažimo, da bomo jutri boljši in bolj hvaležni za vse. Žal se lahko zgodi, da takšen jutri sploh nikoli ne pride!'

Ko sva se po treh dneh druženja, ko sem komaj kdaj šla v bazen, poslovili, me je objela. Srečanje z njo je zadoščalo, da sem se precej spremenila. Upam, da na bolje.«