Sreča in skrbi bodočih očetov

Katere nasvete ste podelili med bodoče očete na spletnem srečanju Postani oče, na katerega se lahko zanesejo? Kakšen je bil odziv?

Na srečanju sem bodočim očetom želel predvsem sporočiti, da porod in starševstvo nista samo stvar mater. Moški so pomemben del dogajanja že v času nosečnosti, pri porodu in kasneje doma, tudi če imajo pogosto občutek, da ne vedo dovolj ali da nimajo prave vloge. Govoril sem tudi iz lastne izkušnje. Sam sem ob prvi nosečnosti doživel občutek, da moram biti predvsem močan in zanesljiv, hkrati pa nisem imel veliko prostora za vprašanja ali dvome. Prav zato sem želel bodočim očetom sporočiti, da so v obdobju nosečnosti in poroda pomemben del dogajanja, ne le spremljevalci.

Govorili smo o čustvenih spremembah, ki jih doživljajo moški, o tem, kako so lahko v oporo partnerki, in o tem, kako se že zelo zgodaj začne graditi odnos z otrokom. Odziv je bil zelo pozitiven. Veliko jih je povedalo, da so se prvič počutili zares vključeni in nagovorjeni ter da jim je srečanje pomagalo razumeti, da so njihovi dvomi in strahovi povsem normalni.

Kaj je najbolj zanimalo bodoče očete na tem predavanju, so izrazili tudi kakšne skrbi?

Največ vprašanj je bilo povezanih z negotovostjo. Kako pomagati partnerki med porodom, kaj storiti, ko se počutijo odrinjene, kako se povezati z novorojenčkom in kako se spopasti z občutkom velike odgovornosti. Pogosto moški na delavnicah govorijo o strahu, da ne bodo kos novi vlogi in da jih bo prihod otroka povsem spremenil. Zelo dragoceno se mi zdi, da si upajo povedati, da jih je strah. To ni znak šibkosti, ampak del procesa prehoda v očetovstvo, o katerem premalo govorimo. Prav zato sem tudi na tem srečanju z njimi poudaril, da so ti občutki del procesa in da je pomembno, da očetje o njih spregovorijo – s partnerko ali v varnem prostoru, kot so tovrstna srečanja.

To, da ste začeli že pred leti organizirati predavanja za bodoče očete, izhaja tudi iz vaše izkušnje očetovstva, kot ste že omenili. Nam lahko poveste še nekaj več o tem?

Pred nekaj leti smo se v Zdravstvenem domu Kranj o tej temi pogovarjali kar precej časa. Takratna vodja Šole za starše in naša mentorica Erika Povšnar je bila nekako idejni vodja delavnice za moške. Moja odločitev za priključitev in organizacijo tovrstnih predavanj pa je zelo povezana z mojo lastno izkušnjo očetovstva.

Ko sva se z ženo pripravljala na prihod prvega otroka, sem hitro ugotovil, da je veliko vsebin namenjenih predvsem ženskam, moški pa v tem procesu pogosto ostanemo nekoliko ob strani. Čeprav sem bil prisoten, sem imel občutek, da se od mene pričakuje predvsem, da bom zanesljiv in miren, manj pa je bilo prostora za vprašanja, dvome ali negotovost. Še močneje sem to začutil ob drugem otroku, ko smo se srečali tudi z nepredvidenimi izzivi. Takrat sem se zavedel, kako pomembno je, da imajo očetje realne informacije in podporo, ne samo idealizirane predstave o starševstvu. Prav ta osebna izkušnja me je spodbudila, da sem začel razvijati programe, namenjene posebej očetom, kjer lahko odkrito govorimo tudi o manj prijetnih, a zelo resničnih vidikih očetovstva.

Če povzamem: moja osebna izkušnja očetovstva je močno zaznamovala moje delo. Sedaj lahko rečem, da ko sem prvič držal svojega otroka v naročju, sem začutil odgovornost, ki je ni mogoče opisati z besedami. Ta trenutek te spremeni in te hkrati postavi pred vprašanje, kakšen oče želiš biti. In prav to želim povedati vsem bodočim očetom na delavnicah.

Če so bili bodoči očetje nekdaj bolj »opazovalci«, so danes vse aktivneje vključeni in so podpora, opora partnerkam, ženam v nosečnosti, pripravah na porod in starševstvo. Kako pomembna je vloga obeh, njuno sodelovanje?

Vloga obeh partnerjev je pri prehodu v starševstvo izjemno pomembna. Nosečnost, porod in prihod otroka niso le biološki dogodki, temveč globoke življenjske spremembe, ki posežejo v odnos, identiteto in vsakdan obeh. Ko sta partnerja povezana, si zaupata in se znata pogovarjati tudi o strahovih in negotovosti, to ustvarja varno okolje tako za mater kot za očeta in kasneje za otroka.

Iz izkušenj z delavnic vidim, da se očetje, ki so aktivno vključeni že v času nosečnosti, po rojstvu otroka lažje povežejo z njim in se tudi hitreje znajdejo v novi vlogi. Hkrati s tem razbremenijo partnerko, kar je v prvih mesecih po porodu zelo pomembno. Sodelovanje ni nekaj, kar pride samo od sebe, ampak se gradi postopoma – z odprto komunikacijo in medsebojnim razumevanjem.

Programe priprave na porod in starševstvo organizirate v Centru za krepitev zdravja Kranj, a ste za predavanja na voljo tudi v sodelovanju z drugimi institucijami. Kaj je bistvo vaših nasvetov?

Bistvo mojih nasvetov je v tem, da očetom ponudim realno sliko starševstva in jim dam dovoljenje, da niso popolni. Očetovstvo ni vloga, v katero vstopimo pripravljeni, ampak proces, v katerem se učimo sproti – skupaj s partnerko in otrokom.

Na predavanjih poudarjam pomen čustvene prisotnosti, odprte komunikacije in sodelovanja v vsakdanjih opravilih, ne le pri »velikih« trenutkih, ampak tudi pri drobnih, vsakdanjih stvareh. Očetje potrebujejo informacije, a še bolj potrebujejo občutek, da niso sami s svojimi vprašanji in dvomi. Ko imajo ta prostor, postanejo bolj samozavestni in bolj vključeni očetje, kar se pozna na celotni družini.