Spomini na Greto

»O maminem življenju vem bolj malo. Večino zgodb mi je zaupala njena pokojna sestra, pri kateri sem odraščala od tretjega meseca naprej,« pripoveduje Denisa.

»Kar pomnim, so me obdajale same ženske: tete, babica ter družinske prijateljice,« nato nadaljuje.

»Vse sem klicala po imenu, saj nisem nobene spustila tako blizu, da bi ji rekla mama. Kdo točno je moj oče, mi niso povedale. Sklepam pa, da je bil eden iz slikarske druščine, ki je soustvarjala v ateljeju.

Greta, ženska, ki me je rodila, je bila izjemna slikarka in tudi kiparka. Žal pa je večino svojega življenja preživela po različnih ustanovah, saj je bila psihični bolnik.

Njena življenjska pot je bila težka in na koncu tragična. Lini, najtesnejši prijateljici, s katero sta skupaj ustvarjali, ni uspelo zaščititi Gretine zapuščine niti njenega dostojanstva. Po smrti moškega, ki je zanju finančno skrbel – prav tako umetnika – je Lina izgubila stik s seboj, kar je bilo po svoje žalostno in usodno tudi zame.

Bila sem zelo tih otrok. Imela sem precej nenavadne težave, saj sem spregovorila šele s šestimi leti. Malo je manjkalo, pa bi me vpisali na 'posebno šolo'. Potem sem pa kar sama od sebe začela čebljati in se me ni dalo ustaviti. Zaradi lepega glasu, ki je menda izstopal, so me silili, da bi nastopala v šolskem zboru, a sem se jim uprla. Tudi učitelji so se bali mojega 'matematično natančnega spomina', saj sem jih kar med poukom opozarjala, kadar so bili med svojo razlago snovi površni in malomarni. A so se tolažili, da je pač mati mahnjena v eno smer, hči pa v drugo. Ni hujšega kot biti otrok psihično motene osebe! Ljudje so lahko zelo zlobni, bolj, kot si mislimo.

Ko je bila trezna in v dobri fazi, je Greta ure in ure tiho sedela ob oknu, opazovala barve neba in oblake ter jih potem nanašala na slikarsko platno. Naslednji dan ga je razrezala, včasih je od bližnjega kmeta prinesla vedro gnojnice in jo razlila po ateljeju. Spet drugič je polomila vse čopiče, ki jih niso skrili pred njo, v rokah pa je potem od jutra do večera držala pepelnik, ki ga je zalučala v vsakega, ki se je prikazal pri vratih. Popoldneve je, če je bila pri sebi ali pa tudi ne, preležala na kavču zavita v odejo, njene oči pa so strmele nekam mimo vseh, ki so se ji približali.

Preden sem shodila, sem vedela, da obstajata dve Greti. Ena, ki je znala v istem dnevu zmešati najboljši bezgov sirup in ujeti barvo svetlobe na platno, me objemati in poljubljati do onemoglosti, in druga, ki je stresala pepel od cigarete v lonce na štedilniku in kričala, da je vse laž, tudi jaz.

Že ko sem bila stara šest let, ko sploh še nisem govorila, sem dojela, da v njeni bližini ne bom nikoli varna. Hodila sem po prstih, naučila sem se tudi prepoznavati izraze na Gretinem obrazu. Vedela sem, da molk lahko pomeni večjo nevarnost kot vpitje.

Sama sem se naučila brati in pisati, saj so se vsi okoli mene ukvarjali z njo namesto z menoj. Danes razumem, zakaj. Zavedali so se, da če bi šlo vse po sreči, bi lahko cela druščina lepo živela od njenega slikanja. Nekaj slik, ki ji jih ni uspelo uničiti, je bratranec, ko še ni imel niti osemnajst let, prodal v Švico in Nemčijo.

Spomnim se dne, ko so jo pripeljali iz Begunj. Odkrito, zraven mene, so se odrasli pogovarjali, kam bi jo dali, ker je sami ne morejo negovati. Padla je odločitev: v Črni les! Res so to storili. Ko je ni bilo, so iz kmečke sobe spodaj v kleti izginila še tista platna, ki so bila menda namenjena mojemu šolanju. Pa jim ne bi bilo treba krasti, saj smo bili kar premožni.

Skrbništvo nad Greto je prevzel njen polbrat – človek, s katerim ni bilo dobro češenj zobati. Med ženskami, ki so me obdajale, se je šepetalo marsikaj: da je bil znan po vpletenosti v sporne posle s premoženjem bolnih sorodnikov. A je, revež, imel smolo, saj je že čez kakšno leto umrl. Ne vem, ali je to pomembno, ampak …menda ga je spravila na drugi svet ženska, s katero je imel v usodnem trenutku spolne odnose.

Po njegovi smrti je skrbništvo prešlo na že omenjenega bratranca, ki je takrat imel že osemnajst let. Res je bil z vsemi žavbami namazan! Da je kar sam prevzel skrb za Greto, je utemeljeval z domnevo, da duševno bolezen v naši širši družini podedujejo zgolj ženske. Kar pa ni bilo res. Vse razen mame so bile še kako pri zdravi pameti! Njegova starejša sestra, na primer, je bila celo zaposlena v neki zasebni čezmejni varnostni službi in je nosila tudi orožje.

A CSD je verjel zgolj izrečenim besedam, brez preverjanja dejstev. Sorodstvo je bilo znano tudi po tem, da so bili moški praktično vsi po vrsti pravniki, eden je bil celo sodnik, z velikim vplivom. Že zaradi svojega položaja so bili v očeh takratnega sistema verodostojni, zato nihče ni postavljal vprašanj.

Skozi odraščanje so si me podajali kot nebodigatreba. Pri tem nihče od sorodnikov ni izstopal, niti babica. Če bi mogli, bi kot 'suvenir' prodali tudi mene, tako so bili pogoltni na denar.

Greta je umirala počasi. Ne zaradi bolezni, ampak zaradi ječe, v kateri se je znašla po lastni volji in na željo drugih. Trenutki, ko se je zavedala, kdo je, so bili vedno redkejši, a takrat, ko so se pojavili, je vneto slikala. Včasih tudi po kartonastih škatlah, ko ji je zmanjkalo platen.

Diplomirala sem iz računalništva in matematike. Pri dobrih tridesetih sem se poročila, danes imam tri otroke. Pišem doktorat iz genetike. V primerjavi z njo sem običajna siva miška. Me je pa strah ob misli, ali je kdo od mojih otrok podedoval Gretino bolezen. Nanjo me spominja edinole avtoportret z ogljem dimenzije dvajset krat petdeset centimetrov, ki ga je zame hranila ena od njenih prijateljic.«