Soški lev

Anton Korošec se je za udeležitev pri mirovnih pogajanjih odločil za Otokarja Rybářja in Mačkovška, »prvega po svojem položaju kot največjega reprezentanta naše pretenzije na zapadu, drugega kot najboljšega manjšinskega statistika in kartografa«. Prav tako je naročil, naj za konferenco v Parizu pripravijo čim več gradiva za obrambo zahtev na Primorskem. Pri tem je mislil zlasti na pritožbe prebivalstva na zasedenem območju, statistične preglede in zemljevide. Poleg tega je Korošec naročil, naj pripravijo tudi »tabelaričen pregled plebiscitov« in Mohorjev koledar z imenikom članov na Goriškem. Ni pozabil omeniti tudi Beneške Slovenije.

Vsebina spet temelji na članku iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4, v katerem je citiranih veliko pisem kartografa Mačkovška, ter deloma na Sejnih zapiskih Narodne vlade SHS, ki jih je pripravil Peter Ribnikar.

V Koroščevih navodilih je zanimiva referenca na Kvaternikov zemljevid. Še zlasti, če vemo, da je bil Slavko Kvaternik med prvo svetovno vojno pribočnik Svetozarja Borojevića de Bojna, znamenitega Soškega leva.

Borojevićeva mati je bila rojena kot Stana pl. Kovarbašić; Svetozar je po ljudski šoli nadaljeval izobrazbo na vojaških šolah. Ko je feldmaršal von Hötzendorf predlagal, naj se avstro-ogrska vojska umakne in prepusti Italijanom večji del današnje Slovenije, Borojević v to ni privolil in je trdil, da bodo Slovenci odločno branili svojo domovino. Cesar Franc Jožef ga je nato postavil za poveljnika celotne soške fronte. Dejansko je Borojević uspešno odbil italijanske ofenzive. Avgusta 1915 ga je ljubljanski župan Ivan Tavčar predlagal za častnega meščana, kar je občinski svet potrdil, februarja 1918 je končno postal feldmaršal. Po porazu Avstro-Ogrske je Borojević odstopil in se umaknil ob Vrbsko jezero. Ob nastanku države SHS je nadziral nekdanjo avstro-ogrsko vojsko v Sloveniji. Pri tem je prišlo do napetosti, zagrebški narodni svet mu je nato prepovedalo vstop v Državo SHS:

»Feldmaršal Boroević se nahaja v Celovcu in prosi Nar. vi., naj mu dovoli, da se pelje kot zasebnik z malim spremstvom skozi naše ozemlje v Zagreb, kjer se hoče nastaniti. Nar. vi. seje obrnila telefonično na NV. v Zagrebu z vprašanjem, ali naj to dovoli. NV je odgovorilo, da se je oglasil pri njem že osebno major Cvitković s prošnjo, da naj se dovoli Boroeviću bivati kot zasebniku v Zagrebu.« Podpisan je Japica. Več o tem konfliktu pozneje.

Za Borojevića je imel moj oče vedno samo dobre besede: »Edin' nepremagan general Avstro-Ogrske.« Njegovega pogreba se je udeležilo več tisoč ljudi, nekdanji cesar Karel I. je iz izgnanstva poslal venec in mu plačal res zelo imeniten grob. Kako ganjen je bil moj oče, ko je na nekem celovškem pokopališču prav tega naključno našel.

Slavko Kvaternik je po prevratu kot častnik služboval v Borovljah. Takrat je za komisijo za pariško mirovno konferenco, ki je pod vodstvom Frana Vodopivca delovala pri ljubljanski vladi, pripravil tudi študijo o jugoslovanskih mejah. Poleg tega je bil posrednik med omenjeno komisijo in Borojevićem, ko je ta pripravljal znano študijo o italijanski drži – slavni feldmaršal je kljub številnim razočaranjem želel pomagati novi državi v diplomatskem boju proti »najnevarnejšemu nasprotniku«. Vodopivec se je pri ljubljanski vladi zavzel, da na neki način Borojevićevo študijo plača, ker da se slednji očitno »smatra za Jugoslovana«. Predlagal je kompenzacijo za Borojevićevo prtljago, ki so mu jo odvzeli med prevratom. Stekla razbita, iz hiš vse pokradeno, tako da je bilo silno težko dobiti stanovanje.